preklinjam teden

ki prehaja v nedopustnost

do zadnjega vlakna

me je zvezal

in ne kaže niti najmanjšega namena

da se ne bi raztegnil

čez pol naslednjega

meseca

zapolnil svetle kraterje

na prepoteni koži

ki cveti v razkošju

bidermajerskih vijug

pa bi bilo vseeno

če bi jo grizel

mraz arktičnega morja

in jo prekril

s puhastim sijem polnoči

prostori se razpirajo

prepočasi

zemlja ne požira vode

kot da uživa v žeji

in se želi prekriti

z mrežo razpokanih stopinj

ki nikoli ne uzrejo

žara na zadnjem oblaku

brez imena

brez naslova

dneva

modricvet