nad večerom se rojeva žolto božanstvo

sonce se vegasto opoteka čez tista drevesa
nemirno razrasla povsem ob dnu blodečega pogleda
rogovile njihovih grčavih krošenj ti krajšajo obzorje
vsakič ko izmakneš lice razklenjenemu valovanju zaloške
se skriješ med večerni šepet device marije vnebovzete iz polja

tedaj jih ugledaš prihajajo spotegnjenih udov po horizontali
čez fosilno oko okamnele davnine kakor takrat kralji

cesta je naličena z venečimi odtenki škrlata
prav takšnih barv je kot ta iz letečega neba čez helsinke
tema se kradoma pozibava kakor stara črna mačka
prežeče igrajoča z odsevi nad opustelimi škatlastimi postavami ječečih igral

na sredini raskave skorje asfalta gluhe šepave sence
ovijajo v prevelike temne frake
hiše grmovja trave sape

presušeno otroško drhtenje
zagozdeno oglašanje policijske sirene
pijanske krike blodnjavih nočnih veseljakov
kovinsko hlastanje rjastih prikazni 

dokler ne bo za trudno večnost vse prekrila vlažna membrana

mlačne spenjene krvi
jutri navsezgodaj

albin