ko žveplove besede prilepijo mladost na steno
ko se vrednost človeškega mesa meri le v denarju
ko se deček zvije vase in utihne
ko je domovanje kalno
najraje se pogrezne v strelne line
in med poslušanjem pogrebne glasbe improvizira sanjsko petje
ne gre iz podrtije beseda
na čelu so trepalnice
ki norijo v molčanju

raztresa navihane korake pod zmerljivke
bridko se zapis o Siciliji odmika
ostaja, a znotraj se deblo podvaja
z neurjem in snežnimi prsti
bled in drobán, s pramenom las čez obraz
v svetlobi ne občuti sence
zakaj je poletje, sprašuje
če je klasje le groteskna predstava

sheeba