Žan

ko žveplove besede prilepijo mladost na steno
ko se vrednost človeškega mesa meri le v denarju
ko se deček zvije vase in utihne
ko je domovanje kalno
najraje se pogrezne v strelne line
in med poslušanjem pogrebne glasbe improvizira sanjsko petje
ne gre iz podrtije beseda
na čelu so trepalnice
ki norijo v molčanju

 

raztresa navihane korake pod zmerljivke
bridko se zapis o Siciliji odmika
ostaja, a znotraj se deblo podvaja
z neurjem in snežnimi prsti
bled in drobán, s pramenom las čez obraz
v svetlobi ne občuti sence
zakaj je poletje, sprašuje
če je klasje le groteskna predstava

sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 23. 06. 2011 ob 09:12
  • Prebrano 806 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 227
  • Število ocen: 6

Zastavica