Danes dežuje.

Sedim na obronku vesolja in zrem vase,

kjer te opazujem.

Deklico,

kako barvaš prodnike s prodniki

in ustvarjaš vedno znova

nova in nova mavrična vesolja.

Dekle,

kako vodiš (v jezo in uporništvo odetega)

Kerberja na sprehod v mesto

demoničnih veselj, užitkov in strasti.

Žensko,

kako radostno objemaš svet,

po katerem šamansko poplesujem,

ga poblaznelo topotam in uničujem,

v norčljivem ritmu tvojega bila.

Tomaž Mahkovic