Z Rokom čebrnuljiva na balkonu.

Cvet klemantisa nama modro prikimava,
strinjajoč se z najinim pesniškim razpredanjem,
ki pajčevinasto zaobjema vse.

Lastovke neumorno vsesmerno strižejo zrak
in ščebetanje preostalega ptičjega sorodstva.

Diši po dežju,
ki je vestno zalival minulo noč.

Jutro si otira razcefrane meglice
s krmežljavih očesnih zrkel,
medtem ko odrašča v svež, edinstven dan.

Dan,
ki ga bom zaživel v popolnosti,
ko se mi bo tvoja vseprisotnost
(ki se središči v utripljajih prsi),
materializirala v objem,
poljub in šopek dotikljajev,
ki mi že vnaprej mravljinčijo kožo
iz katere izletajo pisani metulji,
da se frfotaje spreletajo napajat z medičino
tvojega srca.

Tomaž Mahkovic