Protesti na glavni cesti!

Delavci želijo le jesti, dvigajo pesti proti gospodom,

češ, da so brez vesti.

Žene se ne nehajo tresti,

vse višje so obresti,

vse dražje so posesti.

Pesimistične misli prihajajo na dan,

''Če me ne bo ubilo delo, se bom ubil pa sam!''

si pravi ubogi mornar naglas

in že si odpenja pas...

Prav v njegovem delu mesta

se poljubljata ženin in nevesta,

si obljubljata, da vedno bosta zvesta,

ne zanimajo ju gesla protesta,

ne zanima ju zaprta cesta,

da se ljubita, je vse kar vesta.

Vse to vidi zdaj mornar,

služi svoj ubog denar,

priplul skozi življenje je in zdaj je star,

v svetu išče tisto stvar,

ki bi življenju še dajala čar,

a zanj ljudem ni mar,

ujet je v ta svet prevar,

ki slej ko prej uniči vsakogar,

zato si noče delati utvar,

a, ko pod oknom zagleda mlad poročni par,

kar na enkrat ni več star,

spomin na ženo je tisto kar

v njem prebudi vihar,

spet ga napolni življenja žar,

odhiti po rože, njej v dar,

ne denar,

ljubezen je sveta vladar.

jt