Je gora

in je alpinist,

do vrha ne pozna poti,

preizkusil mnogo je smeri,

a tiste prave ni in ni.

Včasih so trenutki lepi,

vrh se zdi blizu kot še nikoli,

ves svet se lep mu zdi,

zadovoljen je, da sploh živi,

da lahko to goro osvoji.

V njegovih mislih je le ona

in ona je vse kar potrebuje.

A kmalu se mu vrh spet oddalji,

drug alpinist ga počasi prehiti,

prekratki so dnevi, predolge noči.

On počasi obupuje,

vrh je oddaljen, kot še nikoli,

čaka le še drugega, da jo osvoji,

ker predolgo že trpi

in ona tega vredna ni.

Nenadoma omahnem v globino,

boj je dokončno izgubljen,

drugemu se zdaj smeji,

ko srečajo se najine oči,

vidim, da ognja v njih več ni.

jt