OBLAK VPRAŠAJA

Zliznine dežja polegajo

v eter pogovora,

ki se kleše v sivino dneva.

Hrbet kita sivo sanja stopalo boga,

ki je preromal do obale,

lažnih prerokov in smejočih hotnic.

Blodne lune so na biljardni mizi

v lokalu, v ulici njenih ustnic,

razprtih za pomlad.

In točaj se smeji zrcalu, ki laže,

ker je veter pogleda odnesel

masko obraza.

Prižgiva še eno in laži in laži

ali pa leži,

ne k meni,

k onemu v veži tvojega jutri.

In med nama je samo še oblak vprašaja …

Zakawsky