Zadnje čase imam pokvarjen koledar, zato šele sedaj spomin na pesnico iz ilirskobistriškega konca Makso Samsa, ki je bila rojena 12. oktobra 1904. Njena pesem Se še spominjaš? je ena mojih najljubših pesmi.

SE ŠE SPOMINJAŠ?

Se še spominjaš tistega večera,

ko tam na gori kres je plapolal?

Midva molče kraj njega sva sedela.

Zdaj je jesen. Na jug letijo ptic krdela,

za divji ples si veter listja išče,

kjer kres je bil, zdaj kupček je pepela

in v mojem srcu zdaj je pogorišče.

Tule pa še danes odkrit link, kjer zveste še nekaj zanimivosti o pesnici: http://www.freeweb.siol.net/katjai/maksasamsa.htm

Lp, Mezopotamsky

Hvala Marko,

lani je bila Maksina zbirka na seznamu Primorci beremo, večkrat sem zbirko iskala, na koncu mi je ena izmed knjižničark povedala, da nimajo niti enega izvoda. To je še bolj spdbudilo mojo željo, prebrati, spoznati to pesnico. Šele nocoj sem po tvoji zaslugi, nekaj zvedela.

Lp, Lea

Danes me je prijateljica spomnila na tole Novakovićevo pesmico:

Zaupanje

Ne zaupam tistim, ki ne gledajo v oči, medtem ko
se pogovarjajo, ki obljubljajo velike spremembe, ki
se vozijo s super dragimi avtomobili, ki imajo črno
pod nohti, ne zaupam tistim, ki mehko stisnejo roko,
ki nosijo zlate zapestnice, ki se ukvarjajo s politiko,
ki so pretirano čisti, a jim vseeno smrdi iz riti,
ne zaupam tistim, ki se oblačijo v Parizu, ki se
dobrikajo in smehljajo, ki slepo verujejo v nekaj,
česar ni, ki so prepolni samopomilovanja, ne zaupam
tistim, ki poleti jadrajo na Ažurni obali, pozimi pa
smučajo v Švici, ki stalno pritrjujejo ali, ki stalno
nasprotujejo, ki se brezobzirno vzpenjajo, ki jim je
nerodno priznati, da masturbirajo, ne zaupam tistim,
ki preveč govorijo, in tudi ne tistim, ki vedno
molčijo, ne zaupam pijancem in tudi ne takim, ki nič
ne pijejo, včasih ne zaupam niti samemu sebi, ker sem
nestalen in spremenljiv, ker sem včasih kot zrak,
včasih kot zemlja, včasih kot ogenj, včasih kot voda.

včasih se dotakne preprosta reč, danes se me je tale zapeta pesmica:

http://www.vh1.com/video/adele/693356/someone-like-you.jhtml#artist=2476941

Nocoj se me je dotaknila pesem, ki jo je napisala Mila Kačič in sem jo prebrala v njeni zbirki Skoz pomladni dež bom šla, str. 135:

Skozi življenja mnogih ljudi

greš

Kaj puščaš za sabo

Je brazda v rodovitni njivi

ali le izginula sled roke

ki je skušala zadržati

nemirno reko

Je plamen

izpuhteli v dim

Bela črta

ki za nekaj trenutkov

ukradenih večnosti

preseka nebo

Kaj daš

ko vstopaš v njihova

življenja

Kaj vzameš

LP, spominčica

Iz pesniške zbirke Maje Vidmar: Ob vznožju:

OBLIKA SMRTI

Še nekaj rok,

moških rok,

da me potegnejo spet

proti smrti.

Ne mudi se mi,

vendar hitim

proti smrti. Živim

umrljivost iz drugih oblik,

a vse nove oblike

so proti smrti

in spet bom umrljiva

skozi dotik.

Še nekaj rok,

moških rok,

da prepoznam

obliko smrti.

UTRUJENI

Utrujeni smo od tega, da smo beli, in od tega, da smo črni, in ne bomo več beli in ne bomo več črni. Zdaj bomo glasovi, breztelesni glasovi na modrem nebu, prijetne harmonije v jamicah vašega gorja. In takšni bomo ostali, dokler ne pridete k sebi, dokler vas trpljenje ne pomiri in začnete verjeti v besedo B-ga, ki vam je tolikokrat in na toliko načinov povedal, da imejte radi drug drugega ali pa vsaj ne mučite in ubijajte v imenu neke bedaste, v grlu dvigajoče se človeške ideje, ob kateri se B-g obrne od vas in kozmos zatemni z nepredstavljivo žalostjo. Utrujeni smo od tega, da smo črni, in ne bomo več beli in ne bomo več črni.

(Leonard Cohen, KNJIGA HREPENENJA)

Salamander:

Vse preveč lahko je živeti pod zemljo, kot krt

in glodati korenine življenja drugih ljudi,

ne da bi se potrudil pomoliti svoj umazani rilec na sonce.

Lea, lepa slikca, žal se pa ne vidi

da je čebela odletela

:)

;))) haha  Brundo, hvala!

sem se šla visoko umetnost;)))

:)

ajahaha, v bistvu tudi ni videti, kdaj je bila tam -

če sploh

Haha, kdo bi vedel;)))

jo bom kar "prisanjala" zraven;))))

v bistvu tudi ni videti, če se slučajno ne skriva
za katerim od cvetkov  .)))

aha, to bo to;)))

morda, ampak tega zagotovo ne vemo zagotovo

pa res;)))

potem reči, da moja fotka ni večplastna;))))

ja, zelo visoko kotiram med fotografi;))))

(še sreča, da sam jo obljavila na pesniškem portalu;))))

ja, najboljše so fotografije, ki so posnete z več zornih kotov -
t.i. večkotne fotografije.
spominjam se ene takšne, ki je prikazovala slona,
hkrati je bilo videti tako rep kot rilec
plus notranje uho.

super to z notranjim ušesom;)))

in kako je bilo z zunajnimi uhlji;)))) se je videl samo eden;))) nobeden ali neverjetno celo oba;)))

hmm, tudi mene je to zanimalo, žal pa je potem slon odplaval stran -
čez reko v Prekmurje

:)))

se nadaljuje, zdaj pa grem razvažat pice


lp