http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=q68LvNVJypw

Mene se še vedno daleč najbolj dotakne prebrano. 

Vrba

V modri dvorani sanj,
odeti v rumene oblake,
spe gobavi kralji reke,
polni mehkih ran.

Ob modrih oknih poletnega dne
slonijo slabotna telesa
in v prsih, kot srca strohnela,
jim netopirji vise.

Gregor Strniša - Zbrana dela, stran, 14

Kaj je lahko lepšega, kot odpret knjigo in izpiti nekaj verzov. In ni nam treba brskati za prevodi, doma imamo dovolj lepote.

(seveda cenim tudi dober prevod, da ne bo pomote) :)

Lp, Lea

V tem jutru poklanjam Minattija vsem pesemsijevcem in vsem tistim, ki jih imam rada. ;) Naj bo dan lep ... :)

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen 
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled - 
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Hvala Lucija,

ob zadnjem izplačilu pokojnine sem si privoščila Minattijevo zadnjo zbirko, Nekoga moraš imeti rad, ki je letos izšla pri mladinski knjigi. Pesmi je zbrala Lojzka Špacapan, tudi spremna beseda je izpod njenega peresa. Grafike je prispeval Bojan Klančar.

Za dobro zbirko mi ni nikoli žal denarja. :)

Lea, jaz pa sem točno tole zbirko dobila letos za rojstni dan od meni zelo ljubih oseb in mi je resnično polepšalo dneve (še mi jih hihihi, verjetno jih bo vedno, kadar bom vzela v roke tole stvarco). :)

Ma, jaz imam eno starejšo izdajo (če se ne motim iz 1981 leta, nabavljeno v antikvariatu) že par let na nočni omarici : ) In se kar pogosto znajde v dlaneh : )

Lojzka Špacapan, tudi sama pesnica, je bila njegova življenjska sopotnica. In ko sem brskal med papirji v gledališkem arhivu, sem odkril, da je v mladih letih stala na naših gledaliških deskah.

lp, Marko

In še tole delim z vami. :) Danes jo je z mano podelila prijateljica ... :)

If You Forget Me 

(Pablo Neruda)


I want you to know 
one thing. 


You know how this is: 
if I look 
at the crystal moon, at the red branch 
of the slow autumn at my window, 
if I touch 
near the fire 
the impalpable ash 
or the wrinkled body of the log, 
everything carries me to you, 
as if everything that exists, 
aromas, light, metals, 
were little boats 
that sail 
toward those isles of yours that wait for me. 


Well, now, 
if little by little you stop loving me 
I shall stop loving you, little by little. 


If suddenly 
you forget me, 
do not look for me, 
for I shall already have forgotten you. 


If you think it long and mad, 
the wind of banners 
that passes through my life, 
and you decide 
to leave me at the shore 
of the heart where I have roots, 
remember 
that on that day, 
at that hour, 
I shall lift my arms 
and my roots will set off 
to seek another land. 


But 
if each day, 
each hour, 
you feel that you are destined for me 
with implacable sweetness, 
if each day a flower 
climbs up to your lips to seek me, 
ah my love, ah my own, 
in me all that fire is repeated, 
in me nothing is extinguished or forgotten, 
my love feeds on your love, beloved, 
and as long as you live it will be in your arms 
without leaving mine. 

http://www.youtube.com/watch?v=Eh44QPT1mPE

Talitha, hvala za tole Pandoro. :) 

Lepo, da ti je všeč, hvala tudi tebi za Minattija in Nerudo. ; )
 

No, pa izvolite še Nerudo v izvirniku:

http://www.youtube.com/watch?v=1wZjPEspDtM

Lp, Marko

Marko, hvala. :) No, pa naj nam še Madonna prebere angleško verzijo Nerude:

http://www.youtube.com/watch?v=lSHqVtbn0Iw

No in ker je bil nekaj časa tudi na otoku Capri, še v italijanščini: 

http://www.youtube.com/watch?v=mPz5qgswOl4

O njegovem bivanju na Capriju govori film Poštar / Il postino, vsekakor priporočam:

http://www.youtube.com/watch?v=FEwWhoERAyg

Lp, Marko

Ooooh, tale si je pa res zaslužil Nobelovo. In ta pesem je res čudovita, v vsakem jeziku. :) A imamo slovenski prevod kje? Ima kdo? :)

Mogoče je v zbirki Nobelovci, jaz sem se z Nerudo najprej srečal tam in ga nekako vzela za svojega, saj je dobil Nobelovo nagrado v letu mojega rojstva : ) Žal pa imam večino knjig nekje spakiranih izven stanovanja in je najbrž tam tudi Neruda. Bom objavil, če dobim : )

http://www.youtube.com/watch?v=DGKZJFHOIwU

Hočete reči, da smo vsi, ki smo bolničarili ali kako drugače delali v blokih z bolniki, živeli od kruha naših rajnkih. Nje je nosilnica odnesla dol v skladišče, njihov štirikot komisa pa je ostal na mizi. Jedli smo ga, se z njim hranili. Da, jedli smo ga. Jedli smo ga. A slutim, kaj mislite. Zlo ni bilo v tem, da smo ga jedli, ampak da smo računali s tistim kruhom. In natanko smo vedeli, čigav obrok bo ostal. Nismo bili več vztrajno, nepretrgano lačni in posel nas je tako prevzel, da ob uri menaže nismo bili z vsemi čuti pričujoči. Nismo sprejemali vašega kruha kakor verniki, ki se obhajajo. Nismo bili notranje zbrani ob vaši zapuščini. Vedli smo se kakor takrat, ko smo najpoprej dolgo stali nagi v temi mrzle noči, potem pa se poželjivo predali vročim brizgom prh. Nismo se spraševali, ob kakšnem kurivu se je voda segrela, želeli smo si samó, da bi toplota še trajala in bi za nekaj časa pozabili, da bo nago telo kmalu spet objel višinski zrak. Kakor ploščica na podu smo bili vdelani v tisti red in jedli smo vaš kruh preprosto kakor grobar mirno pospravi kosilo, ki si ga je zaslužil s svojim delom. A imate prav. Navadili smo se. Človek se na vse navadi. Otopeli smo.

(Boris Pahor: Nekropola)

http://www.youtube.com/watch?v=E2jbRS9ybR0
 

http://www.youtube.com/watch?v=jUWzMzkaQ6s

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013082605948857

danes se je tale dotaknila tudi mojega kaselca :) kakodane :D

v linku: http://www.sigic.si/odzven/pesem-o-morju

SVETILKA OB CESTI

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni. 

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.

Srečko Kosovel