Pozdravljen, Legy,
nobene zamere, v bistvu se kar strinjam s tabo. In ko bodo komentarji neposredno vezani k pesmi, bo to res prišlo do smisla in izraza. V tem primeru sem se odločila za dostavek v oklepaju tudi zato, ker mi nekako vsebinsko štima. Babnica, ki nastopa v tem sonetu (to je seveda izmišljeni lik!), je prav tako zmešana kot sonet. :)) Eno z drugim. Ko me je potegnilo v to, da napišem malo pobrkljano zaporedje kvartin, tercin in dodatne kvartine/tercine, je istočasno prišla tudi zavest - takoj po prvem zapisanem verzu - da bo tudi vsebina nekako zmešana. :) Če poznaš moji pesmi
DOBRA ŽENA in
DOBRA ŽENA 2 , obstajajo pa še trojka in štirka ter celoten podcikel osmih pesmi Ženska (še neobjavljene), lahko vidiš, da gre za princip "zmešane" ženske. Ta "zmešane" lahko vzameš kot zmešane od ljubezni/zaljubljenosti, zaslepljene, strahopetne, vdane (možu/usodi), ujete (tudi v lastne okove) ... Kaj vem, razmišljam, da je življenje pač tako, včasih moraš biti malo zmešan, da preživiš. :) Tako ali drugače, v takih ali čisto drugačnih okoliščinah.
Zato tudi ni zmešan
i sonet plus (kot vrsta soneta), ampak zmešan, kot lastnost. Soneta in njegove junakinje. :)
K sonetu. Sama sonet jemljem precej ohlapno. Zame je sonet, če ima dve kvartini in dve tercini (v kakršnem koli zaporedju), standardni ritem in rimo (pa naj bo kateri koli, jamb, trohej, amfibrah, daktil; in katera koli rima) ter enakomerno število zlogov (ne nujno enajsterec), do en zlog lahko variira (npr. 8-9-8-9), več pa ne.
Sonet plus ni sonet, ampak sonet plus. :) Tudi haiku plus ne bi bil haiku. Ampak nekaj podobnega, a drugačnega. :)
Lp,
Kerstin