Je živel en maček, in bil je falot.
Po svetu je hodil kot velik gospod.
Vsem muckam je dvoril in vodil jih v bar.
(Kajetan Kovič: Maček Muri)
V času, ki spomin ga še doseže,
si mi mèhko posteljo postlal,
da telo kar samo vanjo leže.
Legla sem – in ti si se smejal.
Ta tvoj smeh še danes me zareže.
Čudovito si me poležal.
A zmečkana rjuha ne odreže
tvojemu zrcalu. In si vstal,
zvil v povesmo prejo svoje mreže
in se šel »mehkobo zrelih trav«
z drugo. Veš, kako se stvári streže:
vrnil se boš k meni, ko tvoj mijav
drugo mačko v postelji poleže,
»Nič mi ni poménila,« dejal.
In ker vmes dva mucka si mi dal
in se zdi, da to me nate veže,
se bom delala, da mi je prav.
Aleksandra Kocmut - Kerstin