Vest me grize avtor Antonija

Pozdravljena, Antonija,

tale pesmica se fajn zaključi, bi se jo pa splačalo malo polikati glede rime in ritma, ki jima skuša slediti, a marsikdaj "pade ven". Običajno ti to kar dobro gre. Boš najprej poskusila sama? Že v prvi kitici je verz odveč in rima samo v zadnjih dveh verzih. Tudi ni konsistentna - potem imaš večinoma abcb. Tudi ritem se iz kitice v kitico rahlo spreminja ... Evo, prvo kitico poskusim jaz, za spodbudo:

Moj čas zahaja,
prevesil se je
v drugo polovico,
a mene grize vest,
ki tolče mi v zavest.

Moj čas že zahaja,
a mene grize vest,
prehitro vse odhaja,
opomni me zavest.


Storila nisem nič,
da svet bi me spoznal,
da pred deli mojimi
korak bi jim zastal.

Ustvarjam zase,
za stene svoje sobe,
zdaj prah zastira
na stenah že podobe.

Predal šibi se
pod težo že črnila,
na listih verzi že bledijo,
v svet in med ljudi
po tiho si želijo.

Naj sled pustila
na svetu bi človeška roka,
a čemu ves trud,
saj svet po šivih poka.

Lp,
Kerstin