Moj čas zahaja,
prevesil se je
v drugo polovico,
a mene grize vest,
ki tolče mi v zavest.
Storila nisem nič,
da svet bi me spoznal,
da pred deli mojimi
korak bi jim zastal.
Ustvarjam zase,
za stene svoje sobe,
zdaj prah zastira
na stenah že podobe.
Predal šibi se
pod težo že črnila,
na listih verzi že bledijo,
v svet in med ljudi
po tiho si želijo.
Naj sled pustila
na svetu bi človeška roka,
a čemu ves trud,
saj svet po šivih poka.
Antonija