Ana

Tudi sama sem začutila v pesmi "Kepo pepela", toda šla sem še dlje, želela povedati, da črno ni vedno črno in da je črno včasih nujno, tudi zato, da pridejo druge "barve" nekako do izraza.

Spraševala sem se, kaj naj umestim med preobrat.

Npr.
Iščeš se
plaziš se po stenah vsakdana,
na viseče tramove
rišeš ugasla sonca.
Dotipati želiš
toploto domačega ognjišča,
zato segaš z golimi rokami
v ogenj.
Pozabiš, da so tvoji prsti oglje,
da so roke sklenjene v molitev
in da si samo še ostanek,
nečesa.

V ognju zažgana molitev,
razveže členke srca.

Takrat začutiš, da si živ.
Skleneš roke.
Jim vdahneš kri.
Zakuriš si v novem ognjišču
in se prepustiš,
da toplota dolgo,
dolgo kaplja vate.


Silva

Ali pa mogoče totalni preobrat:

Zažgan do zadnje mrvice
utihneš.

Takrat začutiš, da si živ.

Pa še to. Namesto skleneš roke, bi jaz dala razkleneš roke. Jim vdahneš kri.

Silva, to je super: razkleneš roke (morda bi uporabila dvojino), ja. Jaz bi pustila brez "nečesa" - saj si samo še ostanek. Morda ne bi bilo niti treba dodajati novega verza ali dveh - le nadomestiti "nato" z "nenadoma?":

Plaziš se po stenah vsakdana,
na viseče tramove
rišeš ugasla sonca.
Dotipati želiš
toploto domačega ognjišča,
zato segaš z golimi rokami
v ogenj.
Pozabljaš, da so tvoji prsti oglje,
da so roke sklenjene v molitev
in da si samo še ostanek.

Ogenj razveže členke.
Poskočiš.
Nenadoma začutiš, da si živ.
Razkleneš roki.
Jima vdahneš kri.
Zakuriš si v novem ognjišču
in se prepustiš,
da toplota dolgo,
dolgo kaplja vate.

Morda tako, morda pa najdeš ti še boljšo rešitev. Meni je ta konec s toploto, ki kaplja vate, smiselen, zanimiv in tudi "dramaturško" upravičen: kot je dolgo trajala zaleditev, je zdaj tu odleditev, ki jo vsak bralec lahko doživlja individualno mnogo časa.

Lp,
Ana

Všeč mi je, pesem dobi čisto novo dinamiko. Hvala Ana.

Sem popravila!

Silva