Plaziš se po stenah vsakdana,
na viseče tramove
rišeš ugasla sonca.
Dotipati želiš
toploto domačega ognjišča,
zato segaš z golimi rokami
v ogenj.
Pozabljaš, da so tvoji prsti oglje,
da so roke sklenjene v molitev
in da si samo še ostanek.

Ogenj razveže členke.
Poskočiš.
Nenadoma začutiš, da si živ.
Razkleneš roki.
Jima vdahneš kri.
Zakuriš si v novem ognjišču
in se prepustiš,
da toplota dolgo,
dolgo kaplja vate.

Silva Langenfus