Forum

Sladko - grenki spomini, aco ferenc

Pozdravljen, Aco, zanimivo, da si se tokrat lotil tako dolgega dela: Sladko-grenki spomini .. avtor aco ferenc

Izjemno slikovit in oseben popis, ki prikazuje detajle in trajanje prijateljstva, prepričljiv in zanimiv. Prav dotakne se bralca (vsaj mene se je). Seveda pa za tako dolgo pisanje velikokrat na koncu zmanjka volje (časa?) za "piljenje". Tukaj sem ti popravila nekatere slovnične napake (in označila - z oklepaji in ponekod opombami), kaj morda štrli iz fabulativno zastavljene pesmi in bi to, po mojem mnenju, brez škode (ali celo s koristjo) izpustil). Seveda pa je pesem tvoja, ti se boš odločil, kaj sprejmeš in kaj ne.


Listam album (starih spominov)(lahko tudi izpustiš)
ustavim se pri sliki, na kateri moj pokojni koder.
Na zadnjih tačkah stoji ob meni.
Preplavijo me emocije o najinem druženju ... (hm, emocije o druženju? - morda boljše: Spomini na najino druženje me preplavijo.)

Rad si se vozil ob meni v avtu,
in čisto obnorel si od veselja, če sem vzel čelado v roke,
ker si vedel, da sledi vožnja z motorjem.
Sedel si spredaj na rezervarju med mojima nogama,
kjer ti ni pihalo od pleksi vetrobrana,
še raje si stal v kožni torbi ob strani
in ni te motilo, da so ti ušesa med vožnjo plapolala,
kot zastavi v vetru pri stotrideset km na uro.
Divje si vso pot lajal na okolje in prepočasne,
ki sva jih puščala za sabo …
Ko ti je glas že zamrl, si še vedno odpiral gobec
in lajaje hlipal.
Težave si mi delal skozi vasi,
kjer so se za nama vsuli spuščeni vaški psi,
kot da si jih nekaj zbadal z lajanjem. (si mislil: zbodel?)
Bil si zvest prijatelj in odličen čuvaj.
Puščal sem te pred trgovino na sedežu motorja,
šavsnil si vsakogar, ki se ga je hotel dotikati,
ali tebe po tvoji kodrasto zlati dlaki pobožati, Morda: ali te pobožati po tvoji ....
ki sem jo moral redno kopati, česati in občasno striči,
kar nisi maral in ni bilo poceni.
Bil si, kot jaz, ponosno aroganten,
nisi maral družbe klateških psov in
ne dotikov (kogarkoli) in ne (lahko izpustiš)
nekaterih hlinjenje ljubezni do živali, Morda: hlinjene ljubezni do živali
sploh, če jih vsiljivci sami niso imeli. (predlog popravka)
Rad si imel borovničev sladoled,
ki sva jih lizala skupaj in
ti si vedno hitel, da bi dobil še mojega,
vsaj kornet, (da ti pustim). (lahko črtaš: ni potrebno, da dodatno razlagaš)
Na motorju sva prevozila vso Evropo in širše; Boljše: in še več
… od Turčije do Nordkappa.
S pregretim srcem se spominjam nate,
kako si me čuval ne da bi me zbudil,
ponoči na parkingih ob avtocesti,
ali kar nekje ob lokalni cesti v spalni vreči,
ker nisem dobil prenočišča zaradi tebe,
če že nisva vozila v pozno jutro.
Vedno, ko se nama je kdo nepoklican preveč pribižal,
si me opozoril s tihim režanjem, ne želeč me zbuditi, Morda: da me ne bi zbudil,
ker si vedel, da sem utrujen in potreben počitka.
Ob tebi naju nihče ni mogel presenetiti.
Strese me ob spominu, kako naju je zeblo na vrhu Andore,
me nasmeji, kako sva jedla tiste dolge štruce v Parizu,
porcije obema ljubih čevapčičev po stari Jugi,
v Grčiji premasten kebab,
ne pozabim, kako zoprno nama je pihalo na Azurni obali,
da si bil prestrašeno potuhnjen v torbi.
Sneg naju je presenetil med alpami v Švici,
motili so naju pogledi čudno prijaznih v Amsterdamu,
kjer sva se zastonj peljala na mestnem tramvaju,
inponirajo lepote valček Dunaja. (kaj si mislil s tem?, morda: občudovala sva valček na Dunaju?)
Se spomniš svojega lulanja na mostovih Varšave,
in nore zabava na moto zboru pri Budimpesti,
kjer naju je na poti prestrašil vojak s puško,
ko sva hotela ob grmovlju na njihovem poligonu odtočiti. (njegovem, vojaškem?)
Niso mogli dojeti, da si moj sopotnik in
da smo pravzaprav trije na motorju. (kdo pa je tretji? - to vrstico bi v celoti črtala, saj ne pove kaj bistvenega za pesem, lahko jo precej zakomplicira, če še uvedeš nek nov lik)
Imel si slabo vest, ko so nama sredi dneva v Španiji
z motorja ukradli jakno, spalno vrečo in čelado,
ker sva v (tvoji) trgovini iskala novo ovratnico zate … (najbrž si mislil pasji, lahko tudi brez pridevnika)
Kako so ti ploskali Bosanci,
ko si hodil po zadnjih nogah, čeprav
so tam živali zapostavljene, kot v Turčiji.
(zahajaš v splošen kontekst, ni nujno, da to vrstico ohraniš)
Blatno jezero naju je napikalo s komarji,
obenem pa sva doživela romantiko ob violini pri kosilu,
ko sem želel naročiti toplo govejo juho in
sem natakarju glasno mukal zanjo … ta je mislil, da hočem mleko,
dojel je šele, ko sem mu rekel; … “Kauboj supe”…
Na Portugalskem sva se sprehajala po starih graščinah,
ki jih je povsod polno in si ti nervozno njuhal
krvavo zgodovino takratnega tlačanstva.
In končno vidim trenutke najine največje sreče …
na Kanarskih otokih,
ki se imenujejo po vas (psih ), kar malo kdo ve.
Ni ti bilo slabo v štirih dneh stalnega škripanja in guganja
med vožnjo na Atlanskem oceanu s trajektno ladjo,
ko sem jaz dva dneva na prazen želodec samo bruhal.
Tam sva novembra in vso našo zimo tekala bosa
po vroči vulkansko peščeni plaži, ti
v družbi rodovniškega psa, ko sem jaz na obali
z njegovim lastnikom cele dneve v kavarni igral šah
in so nama natakarji stregli zrezke pretiranih dimenzij
iz sveže nalovljenih tunov.
Ni čudno, da so tam domačini nadpovprečno debeli.
Moram omeniti, da si bil prav zoprn, če sem imel
na turneji s sabo ljubico. Vse si jih vzljubil in mi kazal zobe,
ko sem se stiskal k njim, zato si pogosto
moral spati izven šotora.
Bil si bolano ljubosumen, ti žival neumna. (Si mislil: bolestno, lahko tudi brez pridevnika)
Vozila sva se dneve in noči po dežju in peklenski vročini,
skupaj obedovala jetrene paštete,
ti brez česna, ker si že njegov zadah sovražil.
Vedno si bil z mano, le enkrat ( edinokrat - lahko tudi izpustiš)
sem te pustil samega doma.
Takrat si me resno ujezil in tvoja sreča, da te nisem mogel
priklicati in najti, ker bi ti jih pošteno naložil za tiste
tri kupe v dnevni sobi, ki so mi dopovedali,
da tega ne smem nikoli več ponoviti.
Hudo me je prizadelo,
ko te je ugriznila tista grda zver,
da sem te jokaje nosil k zdravniku,
ki ti je z mnogo šivi zaprl raztrgano tkivo
in sem vso noč prebedel ob tebi v strahu, da te bom izgubil.
Še dolgo po tistem, skupaj petnajset let, sva
prevozila neskončne kilometre, nažrta praha in izpuhov,
ki objemajo ceste, napita z vetrom, dežjem in soncem.
Povsod si bil vesel in prijetno zapažen …
Spomninjam se, kako si mi od malega ležal v naročju,
vsako jutro ob kavi in branju časopisa,
kako si me drzno oblajal, če si bil lačen ali žejen
in alergično kihal ob dimu mojih cigaret.
Fen si sovražil, da si ves dan obračal glavo stran,
in te nisem mogel priklicati, če ti nisem dal pasjega kolača.
Domišljavo si ob meni tekal po kamniti ploščadi Dubrovnika,
kjer je bilo drugim psom prepovedano.
Tja sva skočila s Korčule, kjer sva pogosto kampirala.
Gola sva se kopala v Koversadi pri Vrsarju …
tam nekje sem te rešil pred noro mačko, ki je nisi
prestrašil s svojo blefirano glasno pojavo … (zblefirano?)
Prijatelj, nikoli te ne bom pozabil,
četudi imam sedaj drugega družabnika,
ki pa se boji motorja, le avto ima rad kot ti.
Danes bi lahko imel še družbo otrok,
kot si jo imel v svoji mladosti,
ki ga je nama usodna nesreča za vedno odvzela. Morda: a otroka je usodna nesreča za vedno odvzela.
Sedaj jih imam več, z osebo, ki si jo tudi ti
od vseh imel najraje.
Ti si že takrat vedel, da bova za vedno skupaj,
ko si ovohaval njen povečan trebušček.

Morda se še snideva, tam kjer si sedaj,
o tem ti veš več …
jaz lahko samo želim in upam,
da si spet v družbi z najino ljubo Matejo
in da se vama bom pridružil, kot mi bo presodil čas.


Upam, da ne zameriš - saj veš, včasih vzamemo kako pesem, ki se nas dotakne pod drobnogled - v želji, da bi jo izpilili, ker si zasluži.

Lep pesniški pozdrav,
Ana
 

aco ferenc

Poslano:
02. 12. 2010 ob 21:06

Ana, hvaležen sem ti za trud, res lepo od tebe, da si si vzela čas.
Pesem sem spreminjal (popravljal) tri dni, je pa včasih težko pesem slogovno izpiliti, če te ob pisanju prevevajo močna čustva. Takrat nekako ne vidim objektivno, zato je zelo dobro, če nekdo pogleda "od zunaj", kot si naredila ti.
Hvala še enkrat in že hitim popravljat ;)

lp
Aco

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
03. 12. 2010 ob 16:18

Potem je pa vse dobro, aco - res (tudi meni, seveda!) pomaga odziv bralcev. Zdajle sem ti popravila še par malih napakic, ki sem jih včeraj spregledala. Tako, tvoj kuža je zdaj prestopil individualne spomine in - se priljubil tudi nam.

Lep pesniški pozdrav,
Ana

Zastavica

aco ferenc

Poslano:
03. 12. 2010 ob 17:35

Ana, ubijaš me:)
...
kako naj sedaj najdem nov popravek, ki si ga dala na stari, če ne morem istočasno z mojim primerjati ;)
No ja, se bom že enkrat lotil, zasedaj je že mimo in me že sama misel nanjo boli ... čas, ki sem ga vložil vanjo ...
Seveda sem ti globoko hvaležen, da se je tebi ljubilo ji posvetiti svoj.

lp
aco

Zastavica

aco ferenc

Poslano:
03. 12. 2010 ob 17:45

Ana ...
...oprosti, presenetila si me, nisem prej videl in niti pomislil, da je podčrtana ... zmedlo me je, ker nisem najdel na debati tvojih drobnih popravkov.
Hvala in bom kr skopiral s portala in dal popravek še na svoj blog.

lp
aco

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
03. 12. 2010 ob 17:56

Aco, hehe.
OK, da ne boš preveč iskal: tule je tvoja stara verzija - popravki so res čist majhni - npr. česar - namesto kar (pri kopanju psa).
Lepo se imej,
Ana


Sladko-grenki spomini ..

Listam album,ustavim se pri sliki,
na kateri moj pokojni koder
na zadnjih tačkah stoji ob meni.
Spomini na najino druženje me preplavijo.

Rad si se vozil ob meni v avtu,
in čisto obnorel si od veselja,
če sem vzel čelado v roke,
ker si vedel, da sledi vožnja z motorjem.
Sedel si spredaj na rezervarju med mojima nogama,
kjer ti ni pihalo od pleksi vetrobrana,
še raje si stal v kožni torbi ob strani
in ni te motilo, da so ti ušesa med vožnjo plapolala,
kot zastavi v vetru pri stotrideset km na uro.
Divje si vso pot lajal na okolje in prepočasne,
ki sva jih puščala za sabo …
Ko ti je glas že zamrl, si še vedno odpiral gobec
in lajaje hlipal.
Težave si mi delal skozi vasi,
kjer so se za nama vsuli spuščeni vaški psi,
kot da si jih zbodel z lajanjem.
Bil si zvest prijatelj in odličen čuvaj.
Puščal sem te pred trgovino na sedežu motorja,
šavsnil si vsakogar, ki se ga je hotel dotikati,
ali te pobožati po tvoji kodrasto zlati dlaki,
ki sem jo moral redno kopati, česati in občasno striči,
kar nisi maral in ni bilo poceni.
Bil si, kot jaz, ponosno aroganten,
nisi maral družbe klateških psov in
ne dotikov in ne hlinjenja ljubezni do živali,
sploh, če jih vsiljivci sami niso imeli.
Rad si imel borovničev sladoled,
ki sva jih lizala skupaj in
ti si vedno hitel, da bi dobil še mojega,
vsaj kornet.
Na motorju sva prevozila vso Evropo in še več;
… od Turčije do Nordkappa.
S pregretim srcem se spominjam nate,
kako si me čuval ne da bi me zbudil,
ponoči na parkingih ob avtocesti,
ali kar nekje ob lokalni cesti v spalni vreči,
ker nisem dobil prenočišča zaradi tebe,
če že nisva vozila v pozno jutro.
Vedno, ko se nama je kdo nepoklican preveč pribižal,
si me opozoril s tihim režanjem, da me ne bi zbudil,
ker si vedel, da sem utrujen in potreben počitka.
Ob tebi naju nihče ni mogel presenetiti.
Strese me ob spominu, kako naju je zeblo na vrhu Andore,
me nasmeji, kako sva jedla tiste dolge štruce v Parizu,
porcije obema ljubih čevapčičev po stari Jugi,
v Grčiji premasten kebab,
ne pozabim, kako zoprno nama je pihalo na Azurni obali,
da si bil prestrašeno potuhnjen v torbi.
Sneg naju je presenetil med alpami v Švici,
motili so naju pogledi čudno prijaznih v Amsterdamu,
kjer sva se zastonj peljala na mestnem tramvaju,
občudovala sva valček na Dunaju.
Se spomniš svojega lulanja na mostovih Varšave,
in nore zabave na moto zboru pri Budimpesti,
kjer naju je na poti prestrašil vojak s puško,
ko sva hotela ob grmovlju na njegovem poligonu odtočiti.
Imel si slabo vest, ko so nama sredi dneva v Španiji
z motorja ukradli jakno, spalno vrečo in čelado,
ker sva v trgovini iskala novo ovratnico zate …
Kako so ti ploskali Bosanci,
ko si hodil po zadnjih nogah.
Blatno jezero naju je napikalo s komarji,
obenem pa sva doživela romantiko ob violini pri kosilu,
ko sem želel naročiti toplo govejo juho in
sem natakarju glasno mukal zanjo … ta je mislil, da hočem mleko,
dojel je šele, ko sem mu rekel; … “Kauboj supe”…
Na Portugalskem sva se sprehajala po starih graščinah,
ki jih je povsod polno in si ti nervozno njuhal
krvavo zgodovino takratnega tlačanstva.
In končno vidim trenutke najine največje sreče …
na Kanarskih otokih,
ki se imenujejo po vas (psih), kar malo kdo ve.
Ni ti bilo slabo v štirih dneh stalnega škripanja in guganja
med vožnjo na Atlanskem oceanu s trajektno ladjo,
ko sem jaz dva dneva na prazen želodec samo bruhal.
Tam sva novembra in vso našo zimo tekala bosa
po vroči vulkansko peščeni plaži, ti
v družbi rodovniškega psa, ko sem jaz na obali
z njegovim lastnikom cele dneve v kavarni igral šah
in so nama natakarji stregli zrezke pretiranih dimenzij
iz sveže nalovljenih tunov.
Ni čudno, da so tam domačini nadpovprečno debeli.
Moram omeniti, da si bil prav zoprn, če sem imel
na turneji s sabo ljubico. Vse si jih vzljubil in mi kazal zobe,
ko sem se stiskal k njim, zato si pogosto
moral spati izven šotora.
Bil si bolestno ljubosumen, ti žival neumna.
Vozila sva se dneve in noči po dežju in peklenski vročini,
skupaj obedovala jetrene paštete,
ti brez česna, ker si že njegov zadah sovražil.
Edinokrat ko sem te pustil samega doma,
si me resno ujezil in tvoja sreča, da te nisem mogel
priklicati in najti,
ker bi ti jih pošteno naložil za tiste tri kupe
v dnevni sobi, ki so mi dopovedali,
da tega ne smem nikoli več ponoviti.
Hudo me je prizadelo,
ko te je ugriznila tista grda zver,
da sem te jokaje nosil k zdravniku,
ki ti je z mnogo šivi zaprl raztrgano tkivo
in sem vso noč prebedel ob tebi v strahu, da te bom izgubil.
Še dolgo po tistem, skupaj petnajset let, sva
prevozila neskončne kilometre, nažrta praha in izpuhov,
ki objemajo ceste, napita z vetrom, dežjem in soncem.
Povsod si bil vesel in prijetno zapažen …
Spomninjam se, kako si mi od malega ležal v naročju,
vsako jutro ob kavi in branju časopisa,
kako si me drzno oblajal, če si bil lačen ali žejen
in alergično kihal ob dimu mojih cigaret.
Fen si sovražil, da si ves dan obračal glavo stran,
in te nisem mogel priklicati, če ti nisem dal pasjega kolača.
Domišljavo si ob meni tekal po kamniti ploščadi Dubrovnika,
kjer je bilo drugim psom prepovedano.
Tja sva skočila s Korčule, kjer sva pogosto kampirala.
Gola sva se kopala v Koversadi pri Vrsarju …
tam nekje sem te rešil pred noro mačko, ki je nisi
prestrašil s svojo zblefirano glasno pojavo …
Prijatelj, nikoli te ne bom pozabil,
četudi imam sedaj drugega družabnika,
ki pa se boji motorja, le avto ima rad kot ti.
Danes bi lahko imel še družbo otrok,
kot si jo imel v svoji mladosti,
a otroka je usodna nesreča za vedno odvzela.
Sedaj jih imam več, z osebo, ki si jo tudi ti
od vseh imel najraje.
Ti si že takrat vedel, da bova za vedno skupaj,
ko si ovohaval njen povečan trebušček.

Morda se še snideva, tam kjer si sedaj,
o tem ti veš več …
jaz lahko samo želim in upam,
da si spet v družbi z najino ljubo Matejo
in da se vama bom pridružil, kot mi bo presodil čas.

Zastavica

aco ferenc

Poslano:
03. 12. 2010 ob 18:34

Ana ... tvoja potrpljenenje je daljše od moje pesmi.
Hvala ti za vsak meter kilometrine v njej, verjamem da tudi od sopotnika :)

lp
aco

Zastavica

Komentiranje je zaprto!