Listam album, ustavim se pri sliki,
na kateri moj pokojni koder
na zadnjih tačkah stoji ob meni.
Spomini na najino druženje me preplavijo.

Rad si se vozil ob meni v avtu,
in čisto obnorel si od veselja,
če sem vzel čelado v roke,
ker si vedel, da sledi vožnja z motorjem.
Sedel si spredaj na rezervarju med mojima nogama,
kjer ti ni pihalo od pleksi vetrobrana,
še raje si stal v kožni torbi ob strani
in ni te motilo, da so ti ušesa med vožnjo plapolala,
kot zastavi v vetru pri stotrideset km na uro.
Divje si vso pot lajal na okolje in prepočasne,
ki sva jih puščala za sabo …
Ko ti je glas že zamrl, si še vedno odpiral gobec
in lajaje hlipal.
Težave si mi delal skozi vasi,
kjer so se za nama vsuli spuščeni vaški psi,
kot da si jih zbodel z lajanjem.
Bil si zvest prijatelj in odličen čuvaj.
Puščal sem te pred trgovino na sedežu motorja,
šavsnil si vsakogar, ki se ga je hotel dotikati,
ali te pobožati po tvoji kodrasto zlati dlaki,
ki sem jo moral redno kopati, česati in občasno striči,
česar nisi maral in ni bilo poceni.
Bil si, kot jaz, ponosno aroganten,
nisi maral družbe klateških psov in
ne dotikov in ne hlinjenja ljubezni do živali,
sploh, če jih vsiljivci sami niso imeli.
Rad si imel borovničev sladoled,
ki sva ga lizala skupaj in
ti si vedno hitel, da bi dobil še mojega,
vsaj kornet.
Na motorju sva prevozila vso Evropo in še več;
… od Turčije do Nordkappa.
S pregretim srcem se spominjam nate,
kako si me čuval ne da bi me zbudil,
ponoči na parkingih ob avtocesti,
ali kar nekje ob lokalni cesti v spalni vreči,
ker nisem dobil prenočišča zaradi tebe,
če že nisva vozila v pozno jutro.
Vedno, ko se nama je kdo nepoklican preveč pribižal,
si me opozoril s tihim režanjem, da me ne bi zbudil,
ker si vedel, da sem utrujen in potreben počitka.
Ob tebi naju nihče ni mogel presenetiti.
Strese me ob spominu, kako naju je zeblo na vrhu Andore,
me nasmeji, kako sva jedla tiste dolge štruce v Parizu,
porcije obema ljubih čevapčičev po stari Jugi,
v Grčiji premasten kebab,
ne pozabim, kako zoprno nama je pihalo na Azurni obali,
da si bil prestrašeno potuhnjen v torbi.
Sneg naju je presenetil med Alpami v Švici,
motili so naju pogledi čudno prijaznih v Amsterdamu,
kjer sva se zastonj peljala na mestnem tramvaju,
občudovala sva valček na Dunaju.
Se spomniš svojega lulanja na mostovih Varšave,
in nore zabave na moto zboru pri Budimpesti,
kjer naju je na poti prestrašil vojak s puško,
ko sva hotela ob grmovlju na njegovem poligonu odtočiti?
Imel si slabo vest, ko so nama sredi dneva v Španiji
z motorja ukradli jakno, spalno vrečo in čelado,
ker sva v trgovini iskala novo ovratnico zate …
Kako so ti ploskali Bosanci,
ko si hodil po zadnjih nogah!
Blatno jezero naju je napikalo s komarji,
obenem pa sva doživela romantiko ob violini pri kosilu,
ko sem želel naročiti toplo govejo juho in
sem natakarju glasno mukal zanjo … ta je mislil, da hočem mleko,
dojel je šele, ko sem mu rekel; … “Kauboj supe”…
Na Portugalskem sva se sprehajala po starih graščinah,
ki jih je povsod polno in si ti nervozno njuhal
krvavo zgodovino takratnega tlačanstva.
In končno vidim trenutke najine največje sreče …
na Kanarskih otokih,
ki se imenujejo po vas (psih), kar malo kdo ve.
Ni ti bilo slabo v štirih dneh stalnega škripanja in guganja
med vožnjo na Atlanskem oceanu s trajektno ladjo,
ko sem jaz dva dneva na prazen želodec samo bruhal.
Tam sva novembra in vso našo zimo tekala bosa
po vroči vulkansko peščeni plaži, ti
v družbi rodovniškega psa, ko sem jaz na obali
z njegovim lastnikom cele dneve v kavarni igral šah
in so nama natakarji stregli zrezke pretiranih dimenzij iz sveže nalovljenih tunov.
Ni čudno, da so tam domačini nadpovprečno debeli.
Moram omeniti, da si bil prav zoprn, če sem imel
na turneji s sabo ljubico. Vse si jih vzljubil in mi kazal zobe,
ko sem se stiskal k njim, zato si pogosto
moral spati izven šotora.
Bil si bolestno ljubosumen, ti žival neumna.
Vozila sva se dneve in noči po dežju in peklenski vročini,
skupaj obedovala jetrene paštete,
ti brez česna, ker si že njegov zadah sovražil.
Edinokrat ko sem te pustil samega doma,
si me resno ujezil in tvoja sreča, da te nisem mogel
priklicati in najti,
ker bi ti jih pošteno naložil za tiste tri kupe
v dnevni sobi, ki so mi dopovedali,
da tega ne smem nikoli več ponoviti.
Hudo me je prizadelo,
ko te je ugriznila tista grda zver,
da sem te jokaje nosil k zdravniku,
ki ti je z mnogo šivi zaprl raztrgano tkivo
in sem vso noč prebedel ob tebi v strahu, da te bom izgubil.
Še dolgo po tistem, skupaj petnajset let, sva
prevozila neskončne kilometre, nažrta praha in izpuhov,
ki objemajo ceste, napita z vetrom, dežjem in soncem.
Povsod si bil vesel in prijetno zapažen …
Spomninjam se, kako si mi od malega ležal v naročju,
vsako jutro ob kavi in branju časopisa,
kako si me drzno oblajal, če si bil lačen ali žejen
in alergično kihal ob dimu mojih cigaret.
Fen si sovražil, da si ves dan obračal glavo stran,
in te nisem mogel priklicati, če ti nisem dal pasjega kolača.
Domišljavo si tekal ob meni po kamniti ploščadi Dubrovnika,
kjer je bilo drugim psom prepovedano.
Tja sva skočila s Korčule, kjer sva pogosto kampirala.
Gola sva se kopala v Koversadi pri Vrsarju …
tam nekje sem te rešil pred noro mačko, ki je nisi
prestrašil s svojo zblefirano glasno pojavo …
Prijatelj, nikoli te ne bom pozabil,
četudi imam sedaj drugega družabnika,
ki pa se boji motorja, le avto ima rad kot ti.
Danes bi lahko imel še družbo otrok,
kot si jo imel v svoji mladosti,
a otroka je usodna nesreča za vedno odvzela.
Sedaj jih imam več, z osebo, ki si jo tudi ti
od vseh imel najraje.
Ti si že takrat vedel, da bova za vedno skupaj,
ko si ovohaval njen povečan trebušček.

Morda se še snideva, tam kjer si sedaj,
o tem ti veš več …
jaz lahko samo želim in upam,
da si spet v družbi z najino ljubo Matejo
in da se vama bom pridružil, kot mi bo presodil čas.

aco ferenc