Zavesa vrbe
ti pada na lica
in ptice ne letajo visoko,
ko črni veter
podi viharje čez njive.
Ti pa si greš s prsti skozi lase,
pristaviš za kavo
in prebiraš ljubezen.
V okna se zaletava dež
in mokre zemljevide
riše vse do puhteče prsti,
na kateri si pustil rahle odtise,
ko si se zgodaj vračal iz gozda.
Z napušča kapljajo obljube
in v hišo zanese prvi jesenski list.
Oblečeš toplejše hlače
in me pokličeš h kosilu.

Barbara Žvirc