Kako priročna pesem, če lahko tako rečem, sploh te vrstice, ki jih
berem, preden odpeketam:)).
ko ste komaj prebujeni
hlastali po zraku
in razočarani zrli v iste
še bolj poševne stolpe
včasih si predstavljam
da pomežiknem vaši plemeniti tesnobi
ki jo pestujete v trebuhu -
le toliko, da zaželim srečo
Še kako jih rabim:)). Sicer ne grem med studence, ampak med vrelčke
v tih in miren objem Prekmurja. No, le pokrajina je tiha in mirna,
ostalo pa če vidjamo:))).
o, hvala Ajda. me veseli, da ti je ok. studenci, gejziri, vrelci - vse je to tam-tam. uživaj, sem ti kar rahlo fovš. ker, meni se je v nedeljo prehladilo, in sem ta hip v družbi dveh provizoričnih termoforjev - v formi dvolitrskih plastenk, sicer zelo lirično razpoložen, tako zelo, da jokam iz nosu...:)))
au! (pesem je tako hudo dobra, da zadane in si zaželim, da bi kaj takega znal napisat tudi sam)
sicer se štejem bolj med zaspance in nimam posebnega veselja sedet in gledat v zid (raje sedim in gledam v računalnik), ampak če je že kdaj kaj kapnilo od mene, je bilo to prej iz tesnobe, kot iz radosti, temu pa nisem pripisoval kakšne posebne noblese.
rezultat kakšnega šviganja sem ali pa tja, pa četudi je občudujoče, je pri meni kvečjemu, da sem raztresen. to pa se piše potem pod kontraindikacije.
hvala bp. ja, res mislim, da ta tesnoba domuje nekje v okolici popka in se pri meni pojavi kot nekakšen impulz za pisanje. verjetno pa ima vsak svoj način, ali pa tudi ne??? jah ... bilo bi precej čudno, če bi namesto "veliko navdiha", zaželel "veliko tesnobe in raztresenosti". :)) kakorkoli, bistveno pri pisanju se mi zdi ujeti "tisti trenutek". o tem je sicer pisal že Pepi v pesmi 1/1.
hm, tokrat od zunaj pogledaš na recimo sledilce bodidarme (ali česarkoli že, literate zaradi mene), ki pa jim zunaj budističnih tradicij pripišeš tesnobo kot nekaj, kar poganja in ne nekaj, česar se osvobaja. to je zame novo, zanimivo za požvečit, ostalo je precej lepo pospravljeno po obstoječih horizontih. sicer delim občudovanje.
bp, tesnoba ima tudi v tej pesmi lahko več obrazov, prepustimo jih domišljiji, tudi glede na to, da je sama po sebi precej neoprijemljiva. le toliko, da je lahko prav prijetna, celo ne-tesnobna, če jo dojamemo tko, kot praviš, da poganja - ko pišoči na nek način izgine.
Pepi, upam, da si že uspešno izpraznil zalogo jokajočega nebodigatreba iz nosu:)))))). Kako že rečejo, če zdraviš traja en teden, če pa ne zdraviš pa sedem dni:))). Sem se pa naužila brbotavčkov:))). Je pa bolje manj pa večkrat in mislim, da kar uspešna stretegija, vsaj z moje strani:))):