Zdaj ko ne spim ponoči,
slišim kako poka cela soba
in celo kako se preteguje parket.
Neenakomerno zaškripa postelja,
kašljanje rjuh ter smrčanje omar,
to je nekaj povsem vsakonočnega.
In poslušam pesmi – tišino.
Vse so si podobne, enake,
vse se podijo okoli ušes
in vse… šumijo.
Kot školjka, kot morje.
Jaz bi dala v moment le tole kitico. Mislim, da je povedano veliko
in tudi vse.
No, moment je tvoj, to je le moj namig:).
Tudi jaz sem ob branju občutila isto kot Ajda. Tukaj je moč pesmi, njena svežina, izvirnost, bistvo. V nadaljevanju se nekako podre vsa ta moč. Velja razmisliti, apndan!
Lp, Kerstin
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!