Pacient - moment

Zdaj ko ne spim ponoči,
slišim kako poka cela soba
in celo kako se preteguje parket.
Neenakomerno zaškripa postelja,
kašljanje rjuh ter smrčanje omar,
to je nekaj povsem vsakonočnega.
In poslušam pesmi – tišino.
Vse so si podobne, enake,
vse se podijo okoli ušes
in vse… šumijo.
Kot školjka, kot morje.

Ko nočem ne slišim kazalca,
tistega rdečega, športnega,
tistega ki šiba v krogu,
tisti, ki priganja ostala dva.
Enega dolgega, močnejšega,
ta se vsaj trudi, počasi sledi,
ter drugega majhnega.
Majhnega in lepo rejenega.
Ta pa je ležern in brez življenja.
On je kriv, da manjka zore,
On je kriv za dolgo noč.

Ne zatiskam oči – vseeno je.
Spomin je le ravna linija dni,
brez velikih odstopanj, brez skrbi.
In pa sanje, ujete kot zver,
v temni sobi, nekje v beli hiši.
Sonce bo stopilo na police
In naznanilo pot, prelomnico časa.
Čudno godijo se življenja niti,
prepletajo, zapletajo in popustijo.
Če izteče se kot rad bi, si želim,
da lahko jutri, kot danes spet bedim.

apndan

Komentiranje je zaprto!

apndan
Napisal/a: apndan

Pesmi

  • 30. 09. 2010 ob 15:09
  • Prebrano 1032 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 335
  • Število ocen: 11

Zastavica