Ana Porenta

dobro jutro, Ana, in hvala ;)

mogoče je tako bolje ... včasih me malo zanese ;)

lepo bodi in toplo nedeljo ti želim

sheeba

Pozdravljena, Sheeba, tu prilepljam objavo Svita Valovnika, da se tema ne bo podvajala:

Poslano: 29 Avg 2010 11:07 - Spremenil: svit valovnik - IP: 178.58.26.60
Odgovor Navedek Spremeni

Všeč mi je zapis, kjer ti vsakič zdrsne na odkrušeni stopnici, ki vodi v svetišče, kateremu je zavetnik ljubljenec siromašnih, ki ni hotel ne duhovniške časti, ne kakšnega udobja, razen Ljubezni, ki ji je brezpogojno služil in jo imel v izobilju. Podobo brezzobe beračice, ki ti podarja broško, pa si ovekovečila v, meni, zelo močni in pomenljivi pesmi, čestitke.

svit valovnik

____ Super si razrešila konec!

Lp, Ana

Pesem me je takoj "potegnila" - v nekatere pesmi lahko kar padem(o), ker skrivajo/odkrivajo pravcate zgodbe. In na pravi način. Se pridružujem Svitovemu mnenju - le v zaključek se moram obregniti, strašno nasilno se konča zame. Ne vsebinsko, seveda, pač pa, kot da si pesem odrezala v pasu. Kot da sploh nima zaključka, in ne zato, da bi dosegla s tem neskončnost, večni tok - temveč kot bi pri kopiraj-prilepi pozabila na par vrstic ... Ne zameri, tako čutim. V literaturi, zlasti pa v pesmih, so po mojem zaključki nadvse pomembni, dober zaključek lahko "reši" včasih vso pesem! Slab pa jo zvodeni. In tako se mi bere v tej pesmi. Morda tudi zato, ker preskočiš v sedanjik iz preteklika ("začutim"), ker ni jasno, kdo to začuti, Maruška ali prvoosebni pripovedovalec, ker "manjka", po čem zadiši. Najbolj podre zadevo glagolski čas. Če se želiš vrniti v sedanjik, s katerim si pesem začela, potem bi to šlo npr. takole:
Odtlej vem,
da tvoj zapacani suknjič diši.

Lp,
Kerstin