gledam te
kako ovita v krompirjeve olupke
sediš pred Frančiškansko cerkvijo
na tisti okrušeni stopnici
kjer mi vedno zdrsne
v levi roki pipa
desna brezbrižno visi prek kolena
z mislimi kdove kje
v nekem neznanem ritmu migaš s palcem
ki kuka iz starega moškega čevlja
ob tebi velika pokrpana torba z nešteto drobnarijami
tvoje bogastvo
kot ti temu rada praviš skozi brezzobi nasmeh
a vendarle si mi nekega jutra
ko sem ti prinesla svežih žemelj
podarila zeleno broško
vzemi, moraš, si mi rekla
in mi jo stisnila v dlani
začutim, kako tvoj zapacani suknjič zadiši

sheeba