Pozdravljena, Lea, uh, si bila pa zelo produktivna! Ob tvojih logičnih pomislekih si ne morem kaj, da ne bi rekla: bravo, tako se dela, punca! Res se nam velikokrat zgodi, da šele po dolgem ukvarjanju s pesmijo izluščimo, kaj "štima" in kaj ne. Včasih pa sploh ne ;-) Ja, tole okrog kapelj: če so žlebovi tako moteči - zakaj jih kar ne izpustiš? Zdaj imaš že skoraj tričetrt pesmi lepo tekoče ter pomensko in metaforično izčiščene. Pa si poglejva zadnji del, ki se zdi, da še vedno škriplje:

Prva varianta:

Kaplje,
(velike zmagovalke)
poslušajo burno pesem dežja.

Odpeto
skozi prostornino kovinskih žlebov.

Za droben hip obvisijo.

Zanihajo.

Mimo oken
odjokajo
kot neštete solze.

Ena umesnih variant (izbrala sem jo po svojem okusu ;-):

Kaplje na listih (vejica ni potrebna)
poslušajo burno pesem dežja, (tu bi dala vejico, da bi se vedelo, da se nadaljevanje nanaša na to pesem - in brez presledka)
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov.

Za droben hip obvisijo.

Zanihajo.

Mimo oken
odjokajo
kot solze.



Zadnja varianta:

Z zelenimi prsti prestrezajo kaplje,
te na njih počijejo. (bi se dalo to povedati manj po ovinkih, npr.
kaplje počijejo med zelenimi hrastovimi prsti???, potem pa nadaljevati kar z malo začetnico?)
Prisluhnejo burni pesemi dežja,
ki odmeva v prostornini kovinskih žlebov.

Za droben hip obvisijo.

Zanihajo.

Mimo oken
odjokajo
kot solze.

Kaj je najbolj tako, kar si hotela povedati, Lea? Saj veš, na koncu se boš morala sama odločiti, kako "zašpiniš" pesem. Veliko navdiha in nič sekiranja ;-))

Lp, Ana

Pozdravljena Ana,
oprosti, vem da sem včasih preveč tečna.

Pesem naj bi šla tako:

Solze svetega Lovrenca

Zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme.

Slepeči bliski parajo jug.

Prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi labirint lepljivega zraka.

Zamira.

Dež raste v naliv,
prazni nebo.

Blato
pred zdrsom
odšteva sekunde.

Čutim izdihe hiš.

Stari oreh
ječi v vetru.

Razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave.

Kaplje med zelenimi prsti (razumljivo?, zeleni prsti so orehovi listi)
poslušajo burno pesem dežja,
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov.


Za droben hip obvisijo.

Zanihajo.

Mimo oken
odjokajo
kot solze.

Odlčila sem se za spremenjeno drugo varianto.
Prva mi je še vedno všeč, vendar če je nista razumeli vidve z Murko je ne bo razumel nihče.
Tretjo sem napisala tako skrotovičeno, da mi ni niti malo všeč.

K zelenim prstom lahko dodam orehovi.(mislim, da ni dobro zeleni in še orehovi)
Lahko pustim tudi Kaplje na listih ...

Vem, da je odločitev moja, kljub temu te prosim, da mi napišeš, kaj misliš glede zelenih prstov.

Za nocoj bo dovolj.

Hvala!

Lp, Lea

Vidiš, Lea, pa si že skoraj pri kraju. Super ti gre. Ko sem brala tvojo zadnjo verzijo, sem se spomnila, kaj pa če bi bilo namesto med "zelenimi prsti" med "prsti oreha" ali "orehovimi prsti"?
Drugo se mi zdi OK -
morda le še vejica v zadnji kitici:

Mimo oken
odjokajo, (ali celo pika?)
kot solze.

Sem ti hotela že zjutraj odgovoriti, pa mi je nenadoma odpovedal internet ;-))

Lp,
Ana

Oh, Ana tvoja ideja je naravnost čudovita, tako preprosta ob vsem mešanju med "zelenimi" in "orehi", pa mi ni "kapenlo". Včasih sva se s sodelavko šalili na svoj račun, češ, imava dolge kable(sedaj vem, da res). No konec dober, vse dobro.
Ja, z vejicami imam še nekaj težav, čeprav občutno manj, kot pred dvema letoma. Hvala ti za vse popravke, tudi tiste, ki bi se jim z malo več pozornosti, lahko sama izognila. Verjemi, da se trudim, zato upam, da bo bolje.
V zadnjo kitico bom, kar piko pritsnila, mislim da bo ljubko delovala.
Tudi sama sem imela dopoldne težave z internetom.

Pa poglejva najino pesmico:

Solze svetega Lovrenca

Zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme.

Slepeči bliski parajo jug.

Prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi labirint lepljivega zraka.

Zamira.

Dež raste v naliv,
prazni nebo.

Blato
pred zdrsom
odšteva sekunde.

Čutim izdihe hiš.

Stari oreh
ječi v vetru.

Razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave.

Kaplje med orehovimi prsti
poslušajo burno pesem dežja,
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov.


Za droben hip obvisijo.

Zanihajo.

Mimo oken
odjokajo.
Kot solze.

Sedaj jo za krajši čas pustim tu, potem pa objavim.
Še enkrat hvala za ves trud, prav tako hvala Murki za koristne nasvete.

Lp, Lea