Ne ne mislim, da je pesem dobra, če že "krasi" mojo stran, bi jo
rada vsaj malo popravila. Te dni je nadvse aktualna tema(čeprav je
bila napisana konec decembra). Tako sem se z njo poigrala. Ima še
kdo kakšno idejo, razen tiste taprave"izbrisati"?
Torej:
Dežuje 1. (ne dosti bolje)
Iz limone neba ožeti strahovi lijejo močo.
Glave polnijo bojazni.
Gmote blata polzijo.
Divje horde vode vdirajo v intimo.
Odnašajo idilo.
Realnost je postala strah.
Dežuje 2. (kaj pa vem)
Bogovi ožemajo limono neba
bojazni polnijo glave
v intimo vdirajo divje horde vode
polzeče gmote blata
odnašajo idilo
strah postaja realnost
Hvala za vse komentarje, tako nasvete kot graje!
lp,Lea
Mimogrede Ana, prvo pesem Divje horde vode sem pravkar popravila na tvojo varjanto, ki si mi jo svetovala 7. avgusta 2010. Kar nekaj časa sem premetavala besede, potem sem si morala priznati, da je tvoja varijanta daleč najboljša. Sedaj lahko grem mirno spat.
Pozdravljena, Ana, res je in prav prijetna mi je ta najina delavnica. Verjamem, da sem iz nje tudi nekaj odnesla.
Prav tako verjamem, da mi uspe priti na Sinji vrh(bi se že vpisala, a se nekoliko bojim, če se mi kaj zalomi in mi ne uspe priti). Nekaj težav bom imela tudi z petimi pesmimi(moram pobrskat po forumu). K sreči sem le nekoliko bolj skrbna mama, kot "pesnica"(pesmi, ki mi niso bile všeč sem preprosto zbrisala). Žal:(
O nasolvih pridno razmišljam in se ničesar ne domislim;). Res je, kot sem predvidela, tisti od sinoči mi niso niti malo všeč. Torej pustim stat;)
Ponoči je spet nekaj nastajalo, zametki nove pesmi v na to temo(vendar je vtis premočan). Pa še sosedov petelin mi neprestano hodi na misel(petelin res ne paša med nalive)
Pozdravljena, Ana, tokrat ti napišem nekaj poizkusov naslavljanja. Kaj pa vem, lahko mi uspe, tako kot slepi kokoši, ko najde zrno, za svoj skoraj vedno prazni želodček. Nekaj časa sem se poigravala z dokaj nenavadnim: Priokus srhljivosti, potem sem padla v klišejevski: Ko noč pobesni, nazadnje sem začela razmišljat o: Noč, ujetnica hobotnice blata.
Kaj se ti zdi, sem se vsaj s kateim izmed njih, rahlo približala pravilnemu koncu(začetku) pesmi.
Na zalogi imam vedno veliko idej, žal je vsaka nekoliko bolj butasta od svoje predhodnice. Saj bo! Ali ne?
Nalepim še poizkus tretje iz cikla. Poskušala sem jo dodelat(izpilit) po postopku, ki sva ga skupaj uporabili pri drugi. Po nekem čudežu sem jo že naslovila(naslov mi je še kar všeč, mislim, da nekaj pove in pesem nadgradi). Seveda ni nujno, da imam prav. Če mi je koliko tolikor uspelo se moram zahvaliti tebi Ana in forumu pesem.si(ko sem se vam pridružila nisem znala ničesar.
Solze svetega Lovrenca
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež raste v naliv, zamolčano trosi vlažno vsebino neba.
Blato odšteva sekunde.
Čutim vzdihljaje hiš.
Stari oreh podrhteva v bolečini vetra.
V kodrih javne razsvetljave se bičajo od mokrot svetle veje.
Kaplje, (velike zmagovalke) poslušajo burno pesem dežja.
Odpeto skozi prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot neštete solze.
Pri vzdihljajih nisem najbolj prepričana(vzdihe ali celo vzdihovanje), verjetno se najde še katera napaka, ki sem jo kljub delu na pesmi spregledala.
Pozdravljena, Lea, si pa res pridna. Toliko novega! Glede naslovov: za tako naturalistično temo in popisano z nekakšnim mrakobnim ponotranjenim ritmom, se mi zdijo vsi naslovi nekoliko prebaročni ;-) Morda bi bila še najbolj blizu z zadnjim, okleščenim, npr. Blatna noč, ali še bolje, v pesmi imaš besedno zvezo Ugrezajoča noč. Premisli, morda najdeš še kaj boljšega.
Ta, nova, vidiš, je pa kar že nastala z naslovom - meni se zdi OK, vemo, za kaj gre, ne vemo pa, kaj se bo zgodilo, za tiste, ki ne poznajo "deževanja" utrinkov, pa je morda tudi skrivnosten ,-)
Zdaj pa, kot običajno, s kritičnega bralskega stališča - kaj sem zaznala ob branju tvoje nove pesmi, ki se mi zdi tudi po stilu primerna za uvrstitev v tvoj nastajajoči cikel.
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme. (zelo natančno in lepo zapisana slika!)
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež raste v naliv, zamolčano trosi (zamolčano bi spustila, zaustavlja naraščanje) vlažno vsebino neba.
Blato odšteva sekunde. (morda bi veljalo pojasniti: preden spolzi nad vas?)
Čutim vzdihljaje hiš. (morda izdihe?, vzdihljaji so rahli, morda preveč prijetni?)
Stari oreh podrhteva v bolečini vetra.
V kodrih javne razsvetljave se bičajo od mokrot svetle veje. (nekoliko nejasno ali neustrezen besedni red? - Od mokrot svetle veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave?)
Kaplje, (velike zmagovalke) (ta oklepaj bi izpustila, ker bistveno ne pojasnjuje vsebine) poslušajo burno pesem dežja.
Odpeto (manjka ti glagol - ali si morda mislila, da se odpenjajo?, ali odpojejo?) skozi prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot neštete solze. (izpustila bi "neštete", ker že imaš množino in ta beseda ničesar ne pojasni)
Lea, kar tako naprej. Ne hiti, naj se besede "zmedijo". Lp, Ana
Pozdravljena Ana, rada slišim tvoje pohvale, kljub temu nisem tako zelo pridna :) Za to tretjo je "kriv" čas, zraven še vreme, ki mi ni niti malo po godu. Pesnim navadno med delom, le tu in tam si kaj napišem. Večina čaka v "glavi", da pridem do računalnika. Glede naslova za drugo, bo najbolje, da te ubogam in naslovim:
Ugrezajoča noč
Preko mrakobnega neba razgrnjena ponjava hudobnih orjakov
Tako sem vsaj za silo uredla to pesem, če in ko bo cikel napisan, nameravam uporabit preprost naslov, ki v eni besedi vse pove: Plaz Razmišljala sem tudi, da bi vsako pesem samo oštevilčila, vendar sem se premislila, ker bi s tem veliko izgubili tako prva kot tretja.
Sedaj pa tretja, ob upostevanju tvojih nasvetov.
Solze svetega Lovrenca
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež raste v naliv, trosi vlažno vsebino neba.
Blato odšteva sekunde, pripravljeno, da zdrsi v dolino. (morda bi veljalo pojasniti: preden spolzi nad vas?)Bo tako v redu? Morda še kaj pogruntam.
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh podrhteva v bolečini vetra.
Od mokrot svetle veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave.(morda bom tukaj kaj spremenila, zaenkrat sem popravila vrstni red besed, kot si mi svetovala)
Kaplje, poslušajo burno pesem dežja.
Odpeto (mislila sem odpojejo?) skozi prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Tako, tisto kar je bilo preprosto je dokončno popravljeno. Za enkrat bo dovolj.
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež raste v naliv, trosi vlažno vsebino neba.
"trosi" je mila beseda za grozeči naliv. Morda bi zapisala v drugačnem besednem zaporedju: Dež trosi/vlažno vsebino neba,/raste v naliv. Ali pa: dež raste v naliv/nebo bruha (ali: bruha nebo)
Blato odšteva sekunde, pripravljeno, da zdrsi v dolino. (morda bi veljalo pojasniti: preden spolzi nad vas?)Bo tako v redu? Morda še kaj pogruntam.
/Blato/pred zdrsom v dolino (vas)/odšteva sekunde
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh podrhteva v bolečini vetra.
Stari oreh/boleče podrhtava v vetru (saj si mislila na bolečino oreha in ne vetra?)
Od mokrot svetle veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave.(morda bom tukaj kaj spremenila, zaenkrat sem popravila vrstni red besed, kot si mi svetovala)
Razmočene veje so običajno temnejše, lahko pa se v luči lesketajo. Potem bi bilo lahko, recimo: Razmočene veje/se lesketajo in bičajo/v kodrih javne razsvetljave.
Kaplje, poslušajo burno pesem dežja.
Tole je najbrž pogled skozi okno. Katere kaplje so to? Na oknih? Na vejah?
Odpeto (mislila sem odpojejo?) skozi prostornino kovinskih žlebov.
Morda bi namesto "odpeto" zapisala "zapeto v"
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Kaj pa preprosto "odjokajo mimo oken"
Vse skupaj bi bilo potem takole:
Solze svetega Lovrenca
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež dež raste v naliv bruha nebo
Blato pred zdrsom (v dolino, v vas) odšteva sekunde
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh boleče podrhtava v vetru
Razmočene veje se lesketajo in bičajo v kodrih javne razsvetljave.
Kaplje poslušajo burno pesem dežja zapeto (odpeto, ujeto) v prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Odjokajo mimo oken.
Še vedno me zanimajo kaplje. Tiste, ki se na okenski šipi zbirajo v potočke? Tiste, ki visijo na listih dreves ali na žlebovih, ko se dež umiri? Pri dežju, ki grozi s plazovi, ni dežnikh kapelj, ampak so "štrene"
Lepo, Murka, super si analizirala Leino pesem. Kot berem, je prvi del Lovrencovih solza že povsem dodelan. Le pri drugem se malce lomi.
Seveda zdaj prehajamo v fazo detajlov, in smo malce pikolovski ;-))
Dež raste v naliv, trosi vlažno vsebino neba.
Dež dež raste v naliv bruha nebo
Strinjam se z Murko, da je trosi premila beseda, morda bi veljali razmisliti o besednem redu (npr. Nebo bruha dež, naliv se razrašča.)
Blato pred zdrsom v dolino odšteva sekunde. (dobro in jasno povedano!)
Pri starem orehu se mi zdi, da s pridevnikom postane sporočilo preobloženo, morda bi bilo boljše: Stari oreh ječi v vetru.
Tudi tale predlog mi je všeč: Razmočene veje se lesketajo in bičajo v kodrih javne razsvetljave.
(Za moj občutek bi bil povsem dovolj en glagol - zaradi tempa in preobloženosti - seveda bi ohranila "se bičajo".)
Problematično se mi zdi: Kaplje poslušajo - pravzaprav ne poslušajo, one te zvoke pravzaprav povzročajo - ko padajo v žlebove itd. Nekaj, kot: Kaplje odmevajo v prostornini kovinskih žlebov.
Pač pa se mi zdi zaključek po Leino boljši, ker vnese opazovalca (pesniški subjekt) ter antropomorfnost pogleda na naraven pojav, ki je sam po sebi lahko nekaj majhnega, za človeka, ki se bori z njim, pa grozeč in ogromen.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Murka, to je delavnica - debatiramo, pilimo, klešemo - če bi kaj zamerjevali, lahko kar zapremo "štacuno".
Lep pozdrav in upam, da se kmalu v živo vidimo, Ana
Sama sem ob upoštevanju le teh, takole predelala pesem. Seveda sem pripravljena še kaj popilit.
Solze svetega Lovrenca
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira. (do tu naj bi bilo O.K.)
Dež raste v naliv, bruha vlažno vsebino neba. (tu bi raje spremenila samo bruha)
Blato pred zdrsom v dolino odšteva sekunde(to mi je všeč, ... no plaz ne drsi proti hišam. Hiše so na plazu, pokajo, seveda obstaja nevarnost, da zdrsijo.)
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh ječi v vetru.
Razmočene veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave.(tu mislim, da je najbolje tako)
Kaplje na listih, poslušajo burno pesem dežja.
Zapeto skozi prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
(Kaplje na listih oreha, sedaj sem to dodala. V pojasnilo, nekatere kaplje padajo, kot siva zavesa, druge za tenutek obvisijo na vejah, zidu, oknih itd ..., le majhen del jih poje skozi žlebove.) Seveda kaplje v resnici ne poslušajo, slišijo, vendar mislim, da ni nič narobe z prispodobami. V primeru, da nimam prav bom popravila. Potem je tudi naslov vprašljiv, saj ne gre za solze, ampak za dež. Morda še besedo o nalivu kot štrenah. Naliv ni tako nevaren, ker voda steče po vrhu. Vztrajno deževje, ko miren dež pada in pada, zemljo razmoči in nevarnost plazu se zelo poveča.
Po temeljitem premisleku sem v tako napisani pesmi našla nekaj nelogičnosti, ki nekatere trditve se izključujejo(preprosto se ne izidejo). Beseda "bruha", če je nebo bruhalo, mi lahko kdo pove, kako sem skozi plaz dežja videla slepeče bliske kilometre oddaljene. Potem zdrs v dolino, pri te vrste plazenju, se zemlja premakne(seveda navzdol) navadno ne zdrsi daleč, le toliko, da se hiše porušijo. Leta 2000 se je premaknila le nekaj centimetrov. Hiše so popokale, v najbolj prizadeti je potrgalo vodovodne cevi, kar je posledično pomenilo poplavo prostorov.
Solze svetega Lovrenca
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira. (do tu naj bi bilo O.K.)
Dež raste v naliv, izliva(morda je bolje kot bruha in trosi, čeprav se nekako ponavlja naliv, izliva. Seveda lahko pustim bruha vendar se mi zdi nelogično) vlažno vsebino neba. (tu bi raje spremenila samo bruha)
Blato pred zdrsom (v dolino bi zbrisala) odšteva sekunde(to mi je všeč, ... no plaz ne drsi proti hišam. Hiše so na plazu, pokajo, seveda obstaja nevarnost, da zdrsijo.)
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh ječi v vetru.
Razmočene veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave.(tu mislim, da je najbolje tako)
Kaplje na listih, poslušajo burno pesem dežja.
Zapeto skozi prostornino kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Tako bo morda bolj prav, obenem slabo izraženo.
Vem, da tako ni dobro, nekaj izrazov bo treba spremeniti. Trenutno mi ni jasno kako. Med razmišljanjem sem našla nelogičnosti, ne pa tudi rešitev zanje.
Pozdravljena Ana, po bolj ali manj prespani noči, razmišljam v tej smeri:
Solze svetega Lovrenca
Zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme.
Slepeči bliski parajo jug.
Prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi labirint lepljivega zraka.
Zamira.
Dež raste v naliv, prazni nebo
Blato pred zdrsom odšteva sekunde.
Čutim izdihe hiš.
Stari oreh ječi v vetru.
Razmočene veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave.
Z zelenimi prsti prestrezajo kaplje, te na njih počijejo.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Nekoliko plehko, vendar ne najdem primernih besed. Ja saj tvoj predlog ni slab, ne morem ga vrinit v napisano, če ga napišem lahko zbrišem konec pesmi.
Tako bi zgledalo, če ga uprabim:
Kaplje odmevajo v prostornini kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Upam, da se strinjaš, da napisano nima ne repa ne glave. Kaplje o katerih pišem so tiste, ki padajo z oreha lesketajočega, mokrega. Torej se ne nanaša na tiste kaplje, ki odmevajo v žlebovih. Tako pošiljam pesem žlebov nekam v vesolje.;) Prav tako je dober izraz "bruha", že razmišljam, kako bi z njim nadgradila pesem Večer na Krasu. Sem pa mnenja, da ga v tej pesmi ne morem uporabiti(zaradi protislovij, ki bi s tem nastala).
Morda bi šlo tudi:
Z zelenimi prsti prestrezajo kaplje, te na njih počijejo.
Prisluhnejo burni pesemi dežja, ki odmeva v prostornini kovinskih žlebov.
Za droben hip obvisijo.
Zanihajo.
Mimo oken odjokajo kot solze.
Če misliš drugače, bom skušala poiskat kakšno drugo rešitev.