Mezopotamsky, lepa pesem. Rajši pa bi prebirala, sem že včeraj
napisala, da v tem poletju pogrešam lahkotnosti poletnih doživetij.
Vsi na portalu objavljamo nekaj povezanega s smrtjo, če že ne z
žalostjo, slovesom, otožnostjo itd.
Kje je ostala ljubezen, užitki...
Kerstin, zelo lepa pesem. Res je vse kar si v verze napisala. Res pa je tudi, da bi otožne in žalostne teme zmanjkalo, če ne bi bilo veselja in sreče. Vse se vendarle začenja na vesel in uživajoč način. Če tega ne bi bilo ne bi bilo ne pesmic , ne pesnikov in ne navdiha. Kaj praviš?
Ja, seveda, če ni minusa, ni plusa in obratno. :) Če ne bi bilo nesreče - kako bi vedeli, da smo srečni? Vendar pa nas k poeziji običajno vodijo nesrečni vzgibi in občutja - o tem smo že nekajkrat razpravljali tu in drugod. Seveda to ni neko univerzalno pravilo, in tudi "srečna" poezija je lahko prav tako kakovostna kot "nesrečna" (Župančič, Lainšček, Menart, Kovič mi pridejo na misel z nekaj tovrstne "usmeritve", seveda pa še marsikdo!).
Ah, Anavi ne boj se smrti, ker je ni. Naj živi "le petit mort"! ;)) Res je, da moje pero bolj otožno poje, še vedno pa se najde kakšen sončni žarek vmes. Mogoče pa te razveseli katera od zadnjih pesmi;)