Tako je: če ne jokam, nisem pesnik.
Napaja me samo bolest notránja,
A sreča se mi zdi preveč vsakdanja,
Da bi iz nje izšli mi stihi resni.
Saj vem, da vse lepó, v kar se zagledam,
Bilo je v bolečini porojeno
Ali bo v živih mukah pogubljéno,
Pa v poeziji se ne sprenevedam.
In če že kdaj zaidem do tipalke,
Ki mi veselje zasignalizira,
Morda za hipec srknem iz izvira;
A kaplje sreče so le krhke talke,
Ki nove mi izvabljajo verzalke,
Ko sladka tekočina dehidrira.
Aleksandra Kocmut - Kerstin