Oprosti Hope nisi dobro razumela pesmice. Tale verz je na videz enostaven a vendar zelo močan. hvala ti za vsako žal besedo, Ki razkriva mojo bedo,
Zelo dobro Brainstormer! Imaš muda. Pomisli malo, morda bi pustil urednicam, da ti včasih malce popravijo pravopis. Kot sem rekel, tudi Leonardo da Vinci je risal premajhne dlani in Novalis je imel malo talenta a je pisal genialne pesmi in napisal je enega najboljših vzgojnih romanov v zgodovini literature. Tisnikar je bil zelo slab risar pa je naslikal tiste mogočne slike in lahko bi še našteval pa našteval brez konca in kraja.
Me veseli, da si opazil, da sem tudi pod žal biti za zlo, ki je vsakdanje, biti masovno skupaj nima samega nasmeha, treba je bilo zdržat zle.
Sem prebrala in razumem. Ampak ko to preberem se zmeraj ustavim, ker teče lepo, v takšnem srečnem vzdušju izpovedi, originala, ker čas ima vse kar je mogoče, sicer prilagojeno ali nedočakano, kar še nič ne pomeni takšnega.
Me zanima, kateri so bili in so še tisti znani svetovni poeti, ki pišejo direkt, sicer ni nujno da so soneti, ne kakšne težke števčne povezave (čeprav so zelo lepe, vendar je bilo prej veliko napisanega, preden je začetek štetja...). Takšne pesmi, nepreprosto preproste so mi všeč, zlezejo pod kožo. Dane Zajc je bil dober, preprosto in direkt. Znaš kaj od njega?
Svetovni Poeti in naši, ki pišejo bolj ali manj direktno ali so pisali?! Petrarka, Dante, Puškin, Byron, E. A.Poe, Prešeren, Murn, Kette, Sergej Jesenjin, Alfred de Musset, Bukowski, Tin Ujević, Milan Kleč, Lainšček, večina pesnikov na pesem. si, tudi nagrajenke pesmi pomladi, Hope, Don Kihot, Brainstormer in še in še, ni konca ne kraja ...
Dane Zajc?!
Vse ptice
Pobili bomo vse ptice. Vse. Vse, so rekli vrani v mraku.
In v tišini noči sem slišal, kako nekdo v vrtu ubija moje ptice. In vedel sem, da bodo zdaj moja jutra brez pesmi, in čutil sem, kako grabi žalost mojo dušo.
Vse. Vse ptice, so rekli.
In čutil sem, kako plahutajo okrog mene temne peruti in kako me gleda izmed njih rumeno vranje oko. Česa iščeš, vran, sem vprašal. Pod skorjo svoje lobanje ne skrivam nobenih ptic.
Vse. Vse ptice. Vse bomo pobili, je rekel.
In zbal sem se, da mi bo neko noč skoz temne sanje razklal lobanjo in da bo iskal z blaznim kljunom, če se v gnezda mojih misli ne skrivajo pojoče ptice.
Vse. Vse ptice, bo hropel.
Zdaj čutim povsod na svojem tilniku rumeno vranje oko. Moja duša je prebodena. Moja duša je ubita ptica.
Vse. Vse bomo pobili. Vse ptice, krakajo vrani pod temnim nebom.
sorry, me ni bilo, sem dva dni samo slikal, ker smo v Aljaževi hiši pod Šmarno goro pripravili razstavo slik.
A, ko sedajle prebiram, tele vajine komentarje, se smejem, uživam in sem preprosto vesel.
Prima razglabljata. Še posebej pa mi je všeč, ko mislita zraven, ko vidim, da vsak mojo pesem razume malo drugače,..., ampak, da človeki zraven razmišljajo, to mi je všeč.
Tudi sam sem zadnjič poskusil razmišlajt ob haikuju o lipi, ker nisem čisto nič štekal, zakaj naj bi bil tako presneto dober. ....
pa mi je prov žal,..še danes ne vem.
O popravljanju pa le tole : odlično je, ko dobiš kritičen komentar, preštudiraš upravičenost in se odločiš ali boš popravil ali ne.
A vseeno večkrat razmišljam :
Ko sem sam pripravil svoj literarni večer, sem imel nazadnje 50 poslušalcev. Ko smo bili na Navju, nas je bralo kakih 16, imeli smo kake 4 gledalce +- torej, kakih 0,25 gledalca /nastopajočega
Potem pa si samo rečem : Halo, kaj naj potem popravljam ?
Uredništvo se neizmerno trudi, da mi za vse pesmi po vrsti daje najnižje možne ocene, same dvojke, medtem, ko mi vsi drugi dajete petice, pa potem nisem več prepričan, kje je tu kaka dobronamernost. Saj vsak od nas tudi sam ve koliko je dobra kaka njegova pesem, če to potrdi še deset portalovcev ( ki ti vsi dajo petko), uredniki pa ti dajo zadostno, kaj naj rečem in kaj naj popravljam ?
Moje pesmi niso brez napak, pisane so od prve.
Če lahko v isti kategoriji nastopajo balade in haikuji, zakaj ne bi mogle še pesmi, ki so pisane iz roke. Je čisto isto kot pri atletiki. Tek na 10 km je eno, šprint drugo, tek na 800 m pa spet nekaj čisto tretjega.
Tudi vidva povejta, kaj je lahko drugače v konkretni pesmi, vsake kritike sem zmeraj vesel.
Dobro jutro Brainstormer! Nisem vedel, da se ukvarjaš tudi s slikanjem. Kar se tiče ocenjevanja tvojih pesmi in nasplošno. Meni je pesem všeč, če ima poanto in moč in je tudi podlaga mojega ocenjevanja, kar se slovnice in same oblike tiče imam sam dosti težav s tem in se v to ne spuščam preveč. Tole zadnjo mi je popravila Ana (Česala si je lase z vonjem mladega kostanja) in mi jo je zelo lepo popravila in me opozorila na napake, ki jih počnem. Seveda vse preverim v glavi, vendar kar se tiče slovnice ne dvomim, ker jo obvlada destkrat bolje od mene, ker imam jaz včasih probleme z logiko, zato sem imel vedno probleme s tistimi IQ testi, ker sem razmišljal še o drugih variantah in so me zmedli. Zajc je imel zelo težko otroštvo, zato je ustvarjal tudi grozljive podobe in tudi meni ni bil najprej všeč, pozneje sem ga vzljubil in tudi tole pesem.
Ni kruta. Življenjska! B. preprosto: si predstavljaš da je dan brez bojev,
ko se nikjer nihče ne bori ampak samo živi, ker mu je dano kot življenje lasten
obstoj : služba, da smo vsi do vsakega ok (seveda smo, subjektivnost je pa tudi nekaj kar pokaže koga kam!!!), tekma je TEKMA. (!!!!!!!)
Vnaprej bolj umirjeno, ne vem zakaj misliš, da tvoje pesmi ne bi bilo dobre, kdo je to rekel na način, da zagovarja teorijo, da nobena beseda ne štima???
Beremo eden drugega in še drugi nas, čemu bi kdo tko očitno hotel slabo?
A občutek lahko ti da tudi to, tak občutek. Če bi ti lahko tko, potem bi ti rekla, da ko skoraj ne pričakuješ, se zgodi. Pa saj to mi ne bi za podčrtanke niti verjel. Težko je ob pisanju mislit na točno tiste izraze besed, pa čeprav z enakim pomenom.... pa da ne grem predaleč. Niti nočem.
Vsaka pesem, ob kateri se življenje poslavlja ima prizvok krutosti. Ne glede ne veličina kadaura, ki ostane za nami v življenju .... Ni je smrti brez bolečin, kot ni slovesa brez solza. Če je bolečina opisana v duhu poeta, to ostane v srcu kot trajn pečat. Tudi zato obstajajo (mo) pesniki. LP vsem ustvarjalcem.... Ivana
Tudi vojna ima žrtve in spomin je spomin na zmago. Neprijetne občutke premagaš, da ne čutiš neprijetnosti. Občutek je tisti, ta fokusira kako in kam gledat, lasten občutek. Je kakšen je, kje je, pri kom. Tega je treba pogledat, ne druge oči za pogled. B. ti rešuješ kakšno križanko al kako? lp,h