Menim, da se ti je ta pesmica lepo posrečila. Spet imaš iznajdljive besedne kombinacije, ki gradijo impresijo, a le v zadnji kitici se nekaj zgodi, vse ostalo služi le zadnji kitici, da začutimo, kako pomembno je to, da nekdo vleče pomlad za brke - pesmica na koncu pusti nagajiv in igriv vtis. Deluje zelo simpatično in sveže.
Tudi jaz menim, da je pesem nekoliko predolga, vendar v nasprotju z Garijem, menim, da bi jo bilo treba rezati na začetku. Prva kitica prav nič ne prispeva k impresiji, celo metuljčkov smo malo naveličani v poeziji, recimo. Ostale kitice rišejo pomembno vzdušje za zadnjo kitico in lepo gradirajo. Prva kitica pa ne "potisne" pesmi naprej.
Ste me presenetili, sem že skoraj pozabil na to pesmico. :)
Gari, bognedaj, zadnja kitica je vendar poanta vse pesmice. :)) Iz idilične impresije narave preiti v igrivo idilo zaljubljenega para. Mislim, da je to še lepše povedala Zalka v svojem komentarju.
Čisto nežna pesmica, brez ambicij, da bi bila kdajkoli nekaj več. :) Sem jo užival pisat.
Metuljčki... heh... v bistvu, premamila me je besedna zveza: "krila kapljajo v oči". Najprej je bilo napisano tako:
krila metuljev kapljajo v oči brezčasja
opilki breztežnosti se lepijo na srca gugalnic
Na koncu, sem vseeno pustil "breztežnost", ker, če povem po resnici, me krila metuljev v bistvu po neki čudni asociaciji moje domišlije, spominjajo na krila deklet... in če ni težnosti... khm...khm... :) Ja, vem, pacek... :)