Ah. Kosovel je bil vizionar. Gregorčič je bil vizionar.
In ti mi boš krvava tekla.
Trubar. Itd itd itd.
Mnogo mnogo.

Seveda, govorimo o velikih pesnikih. :)

Vse je ekstaza, ekstaza smrti.

lp

DUSSAN, mal je problem, ker tebe vedno zanese v vrednotenje ljudi, pesnikov, njihovih nazorov, politične barve, spolne usmerjenosti, spola, barve kože, zunanjega videza, škilavosti, škrbavosti, invalidnosti, modnega sloga, skratka vse te bolj "tangira", kot poezija, ki so jo objavili in je popolnoma neodvisna od prej naštetih lastnosti pesnika.
Tud Prešern je baje na cesti božal otročke in jim delil sladkarije, da ne rečemo, da je dal dol 16-letnico in bi bil v današnji medijski norišnici mimogrede označen za pedofila.

Ampak... kakšno vezo ima to z Gazelami?

Vsak normalen človek je v maldosti vizionar, v starosti zadrt konservativec. Če je drugače, nekaj ne štima....

Seveda, ker v mladosti imaš "ideale", v starosti pa nostalgijo po tem, da si jih imel.
In če nekaj ne štima, si to sam, človek (jaz, ti, on;).

Franceta pa imamo. Nekaj je naredil, še več so pa drugi, ja. Malo nam pa najeda samo zato, ker je šolsko obvezen ;)
LP, lidija

pesnik ni normalen, če je v normali , ni pesnik, temveč si je samo en tipko izposodil tak nick

... to pomeni, da je pesnik non stop vizionar, morda ne za druge, važno je, da je vsaj zase ;-)

o Frančku P vse dobro, zlasti , ko sem slišal interpretacijo Tomaža P

vsaka čast tebi soimenjače, znaš razvneti debato :)

lp,
dm

Sem se spomnila pri vsem tem na en že zelo iz(ob)rabljen P. verz:
"le čevlje sodi naj Kopitar."
Povsem normalno za pesnika je, da je drugačen: bolj občutljiv, pronicljiv, da opazi reči, čez katere drugi brcnejo pišmeuh že pred zajtrkom. In še posebej se tudi meni zdi brez pomena debatirat o nagibih za pisanje, ali še bolj o: "Zakaj se je tako vedel v privatnem življenju?" (Dusann). Ta človek je že zdavnaj umrl in nihče od nas ga ni osebno poznal in vse, kar je napleteno okrog njegove osebnosti in blablabla, so interpretacije. Še posebej, ker sem prepričana, da tudi mi, pa če smo še tako ozaveščeni in samo-spoznani, včasih celo ne vemo, zakaj smo se takrat pa takrat tako in tako vedli (to je prava snov za študij uporabne psihologije).

Ja, prebiram Prešerna, vsakič, ko dobim novo izdajo Poezij od moje mame za darilo (zadnja ima zlato pobarvane robove listov), po navadi Zdravljico, Slovo od mladosti in Magistrale. Večinoma gre za enake zapise ;-) Aja, pozabila sem povedat, da znam skoraj pol Poezij na pamet po zaslugi profesorja slovenščine, pazite - iz osnovne šole. Mi je prišlo tudi v kasnejših letih šolanja prav ;-)

Pridružujem se Perorezu: "Veliko odlične poezije je tukaj, na portalu."

Priporočam branje in komentiranje te sveže, izzivalne in navdihujoče nabirke (podčrtanke, tiste z največ točkami v zadnjem tednu, za pridne pa kar vse po vrsti ;-)

Lp, Ana

Se pridružujem Ani v mnenju, Prešeren je pač kdor je. Je naredil svoje. Pustimo ga počivati v miru ali pa ga berimo. Kakor kdo hoče ;)
L.

Ejej, pri vas je vse nedotakljivo. Kdor je umrl vse lepo o njemu. Privatno življenje je dostikrat povezano s poezijo. Vidim, da se nima smisla ukvarjati s tem - vse podrete. Edino bi dodal. Eno je vedeti pesmi na pamet, drugo je razumeti in tretje je zavedati se tega. Ok pol se je pesništvo začelo z pesem. si - malce me spominja na Janševo ideologijo - on je tudi vse zbrisal in svet se je začel z SDS.
Tema je zaključena. Prešeren naj počiva, Janša pa naj se poglobi v svojo funkcionarsko preteklost in seveda svoji ženi.

Lp DUSANN

Pa saj ni nobene panike. Tu je razdelek Klepetaj s člani - in zakaj ne bi klepetali (tudi) o Prešernu, če smo že (baje :)) pesniški portal?

Vsak pač pove svoje mnenje. Moje je tako, da to, kako živiš, kje, kdaj, s kom (in s čim, ha!), zelo vpliva na tvoje ustvarjanje, ki pa ima seveda tudi nek notranji poriv in motivacijo, ki bi v bolj ali manj različni varianti obstajala in se bolj ali manj razvijala tudi v povsem drugačnih pogojih.

Šolski sistem je pač sistem. In sistemi praviloma niso dobri za vse, še za večino ne. Čim ko malo izstopaš (gor ali dol, levo ali desno ... :)), te pa itak kresne po glavi. (Imam še zdaj buške.) Včasih se res vprašam, ali je cilj slovenščine v šolah otrokom totalno priskutiti branje. Vsega. Kaj šmenta išče Cankarjev Pehar suhih hrušk v petem razredu? Razumevanje? Čigavo? Jaz sem pri osmih letih prebrala, samo primer, že nekajkrat celotne Prežihove Samorastnike. In tudi Pehar. Pa ga nisem dobro zaštekala. In me je ob vsakem branju zamoril in prizadel. Tisti, ki ne berejo radi, in tisti, ki raje berejo lahkotnejše čtivo, lahko Pehar štejejo za en obupen dolgčas. Pa vendar je Cankar velikan, česar mu niti slučajno ne oporekam. Vendar zanj rabiš čas, rabiš določeno starost in zrelost in še kaj. Zato - še vedno moje mnenje, pač - ne sodi v OŠ sploh (v devetem udari še z Bobi).

Tako morda marsikdo čuti tudi Prešerna. Kajti njegova poezija ni ravno lahka. Premore kup besed, ki so danes že starinske ali zastarele, potem razne krnitve ipd. (opuščaji), nepravilno slovnico (vsaj danes), zapleten besedni red in tudi skladenjsko strukturo, pa tudi vsebina ni ravno keks. Zakaj bi se moral učenec na pamet naučiti ravno njegovo pesem? Osebno mislim, da nikomur ne škodi, če se vsaj enkrat v življenju nauči neko pesem, ki je daljša od 10 vrstic, na pamet. Ampak prav pa je, da ima neko možnost izbiranja. Pesmi je več kot dovolj! Ni treba, da je ravno Uvod h Krstu pri Savici (mmg, moj oče se ga je naučil v OŠ in ga je znal še pred 8 leti, ko ga je že močno najedala alzheimerjeva). Dajmo učencu občutek, da vsaj malo lahko upogne šolsko uravnilovko po svojem okusu.

Iz malega rase veliko - in tako imamo odrasle, kup odraslih, ogrooomnooo ljudi, ki sploh ne berejo! Še časopisov ne. Med njimi so taki, ki se dejansko POHVALIJO, da že leta in leta (ali še nikoli!) niso prebrali niti ene samcate knjige.

Morda me je malo zaneslo od teme. :))
Reči hočem: Prešeren je velikan svojega časa. Jaz mu to mesto gladko priznam. Tako kot se strinjam s Perorezom, da danes njegova poezija ne bi vzdržala stroge kritike. Ampak primerjava, se mi zdi, pzp ni mogoča. Preveč se je spremenilo od Prešernovih časov - tako v svetu kot v poeziji.
Moja otroka rada prisluhneta tako mojim otroškim pesmicam kot Lepi Vidi in Povodnemu možu. In Brodniku (Aškerc). In Krajcarju (Golia). In ... Kar posadiš, to zraste. Če sadiš tja, kjer je zemlja plodna, zrase nekaj dobrega. Prešeren nam je to zemljo zoral, da še danes lahko klijemo iz nje. In za to se mu klanjam do tal.

In še nekaj.
"Stanu se svojega spomni,
trpi brez miru."
Ne glede na vse, kar se o njem napleta (in je lahko res, lahko tudi ne), ga čutim. V sebi je imel, po mojem, veliko žalosti in neuresničenih hrepenenj. Tako kot jih imamo - večinoma, vsaj občasno - vsi, ki pesnimo. Zato je - zame - "eden od nas". Vedno.

Kerstin

Zelo zanimivo razmišljanje, Kerstin. Sem prav vesel, ko sem tole prebral. Zrelo razmišljanje in všeč mi je kako opazuješ ( pa ne zato, ker su urednica ), kako otroci doživljajo pesmi iz svojega zornega kota. Zadnjič sem vzel Andersenove pravljice v roke in koliko globine sem našel v njem v zrelih letih - čeprav se morda sliši čudno.
Človek, ki dela na sebi zori z leti in vidi tudi v literaturi mnoge stvari, ki jih večina morda ne opazi.

Lep pozdrav, DUSANN

Moral je biti Trubar, da je lahko bil Prešeren, ki je moral biti, da je lahko bil Kosovel, ki je moral biti, da je lahko Jesih, pa Svetlana pa Šalamun in da je sploh lahko pesem.si

Jesih je v sonetu nadgradil Prešerna, toda Jesih brez Prešerna ne bi imel česa nadgradit.

In pesem.si ne bi obstajal, če se ne bi že pračlovek zabaval z rimami na i :))

Vse je podvrženo času in razvoju.

Glede napačne rabe slovnice, obrnjenega vrstnega reda besed, opuščajev (skratka pesniške svobode, kot so me učili v osnovni šoli), ki jih zahteva sonet pa bi rekel, da gre pri bralcu za stvar okusa. Nemalo jih poznam, ki prav v tem uživajo.

Brati sonet je povsem različno kot brati moderno poezijo. Sonet ima svojo melodijo in je zato zelo blizu glasbi, ker tudi izhaja neposredno iz glasbe. Od tod tudi njegova stroga ritmična forma, ki jo je bistveno lažje uglasbit, kot sinkopiran modernizem. To je tudi razlog zakaj se Prešeren v izvedbi Pengova tako dobro sliši.

V tem vidim sorodnost med sonetom in dadaizmom. Tudi dadaizem se ukvarja z neko melodiko in ne z razumljivostjo, pa vendar nikomur ne pride na pamet, da bi dadaizmu očital nepravilno rabo slovnice :))

Prešerna moraš najprej znati brati. Vse je potrebno pravilno naglasiti in izgovoriti, da bi dobili originalno melodijo. Šele nato ga lahko preberemo. Naglas, ker se tako najbolje sliši melodija. In potem v njej uživaš, ali pa ne ... stvar okusa.

Razumem pa, kaj hoče povedati Perorez: ne zgledujte se po Prešernu, kajti bil je že mnogokrat presežen. Zgledujte se po tistih, ki so ga presegli.

Če karikiram: lesena koliba je bila bistven napredek v bivalni kulturi, glede na prej znane nastanitve v podzemnih jamah. Sodobni arhitekt mora stopnje napredka sicer poznat in se zavedat mejnika, ki ga lesena koliba predstavlja, ne more pa se po njej zgledovat, ker je bila že mnogokrat presežena.

Za za konec še moje mnenje o Prešernu:
Uživam, če mi ga kdo bere ali celo pove na izust ali celo zapoje (Pengov, Avtomobili, Kreslin ... ), brat se mi ga pa, večinoma, ne da.

Podpisala bi se pod kar nekaj izjav tukajle, ki se nanašajo na prešerna. Pod Kerstin, pod Gregorja, pod Ano...

predvsem Gregor, dobro si napisal tole (da mal parafraziram): če je hotu bit Prešeren, je moral bit najprej Trubar...in tko naprej proti nam.

Umeščen v svoj čas, je znal v domačem jeziku povedat, kar so čutili, čutimo, bodo čutili tudi drugi. In bil je dober, z besedami je znal, bi rekli.

Če je torej v pesmi trpel zase, in sem v njegovi pesmi našla in prebrala prav mojo bolečino (srčno, pa to), potem je pesnik zame.

Pa sej je znal tud kake druge sonete pisat, bolj straniščne in bezniške, take kvantaške. Se pravi, je kar bil vsestranski.

zame torej Prešeren JE! Sem ga rada brala in še danes ga.

lp Teja

Evo, še nekaj o Francetu:

http://tvslo.si/#ava2.7378996;;

k

Posegel je tudi v postmodernizem ...

Pij, jej in kavsaj.
Za večnost
se ne ravsaj.

Ljap, boljš je manj razumet, pa tisto prow...

k

Pa zakaj imamo mi slovenci toliko unhappy lovers?

Toliko, da se pride še do sonetov.

Kot da so pri nas druge Benetke...???

lp,h

Mi ves dan ni dalo miru to o šoli in poeziji in sovraštvu. Sem se dokopala do enega osebnega spoznanja: kar se precedi skozi sito spomina, nikoli niso lekcije ali vsebine, ampak situacije, v katere smo se zapredli (ali zagrizli) s celoto, kjer so bila (glede na lekcije) opazna spremenljivka čustva. Močna čustva: vzhičenost, strah, odpor, ljubezen, sram, nelagodje ... Vsebine pa se kar nekako usedajo (plast na plast).
Naj povem s primerom: Kljub temu, da Uvoda h krstu pri Savici nisem takrat, ko smo se ga bili primorani učiti na pamet, prav nič razumela, se je kasneje (ne spomnim se sprožilca) prav na osnovi Krsta začela v meni prebujati radovednost, kdo je Kajtimar, Valjhun pa slovanska božanstva in verovanja takratnih ljudi ...

Da ne napišem zdaj vsega, kar se mi je pletlo po glavi in končno zašpinim: brez tega "prisiljenega" vpogleda v poezijo je morda nikoli ne bi samodejno srečala. Vsekakor pa ne tako sistematično. Zagotovo pa sem prepričana, da se je vse, kar sem nekoč slišala, videla, pozabila ... nalagalo vame in me, čeprav se tega več ne zavedam, gradi. Povzroča, da sem, kakršna sem.

Saj bi človek res z lahkoto preživel s tistimi par tisoč besedami za sporazumevanje z drugimi za vse življenje. Ravno z branjem pa čez leta dobiš tisti besednjak, ki bo material za lastno pisanje. Če pa si izbreš npr. literarni lik, ki bi ga rad poprešernil, potem je stvar res drugačna in si prisiljen študirat vire, ki ti bodo kolikor toliko prikazali biografijo in psihologijo te osebe.

Bodi zaenkrat dovolj ;-)
ana

Ana, se popolnoma strinjam s tabo.
Pa vendar: dejstvo je, da je besednjak današnjih mladih sila reven (ne trdim, da smo bili pa mi toolikoo boljši - morda majčkeno ali pa sploh ne), Cankar in Prešeren v OŠ gor ali dol. Jaz nekomu, ki ne bere rad, raje najprej ponudim magari strip - bistvo se mi zdi, da začne brati - naprej ga bo samo potegnilo, če ga bo; jaz (oz. neka prisila) ga ne bo, temveč mu bo vse skupaj priskutila.

Sama ogromno berem. Samo knjig vsaj 40 letno, da o ostalem ne govorim. In to od nekdaj. Pa vendar skoraj celotnega Cankarjevega opusa, priznam, ne bi nikoli samoiniciativno prebrala; morala sem ga na faksu, zato sem ga. Ne z užitkom, tudi to priznam. Vsaj vsega ne.

Veliko je odvisno tudi od profesorja, seveda, kako ti neko delo in avtorja predstavi. In prav tako od posameznika, koliko je dovzeten za to in ono. Ana, tebe je prisiljen pogled :)) v poezijo pripravil k radovednosti in raziskovanju in ustvarjanju. Marsikoga pa pripravi k odporu itd. Seveda pa s tem ne pravim, da bi morali v OŠ ukiniti klasike. Pa saj me razumete. Širina in še enkrat širina.

Lp,
Kerstin

Veš, saj zdaj se bere Primož Suhodolčan pa Janja Vidmar pa Tone Pavček pa Niko Grafenauer pa B. A. Novak pa Feri Lainšček pa Rowlingova pa Dahl ... tako da "klasikov" je res bolj za vzorec ;-))

Ja, k širini bi dodala tudi globino ;-))

Lp,
Ana

Itak, Ana. ;)

Za konec lahko povem, da sta se s Prešernom ukvarjala tudi psihiater dr. Rugelj in seksolog Košiček, ki je bil tudi strasten ljubitelj Cankarja ( malo ljudi ve, da sta bila ena od najbolj načitanih Slovencev ) . Čeprav sta pri obeh zaznala visoko nevrotičnost in faliranost ( Prešeren ni recimo nikoli končal doktorata ) in Cankar je bil sociofob in erotofob. Vendar sta oba zaključila, da sta bila genialna ustvarjalca. Cankar je bil tudi odličen likovni kritik ( napovedal je naše impresioniste, ki so jih vsi šolani kritiki zaničevali ), pa v bistvu ni imel nobenih pravih šol, ker mu je vse to dala narava, poleg tega sta bila vizionarja, ki sta videla potek dogodkov v bodoče. Zaključila sta da je genij skrivnost, pravzaprav sta ju zmedla. Tile slovenski avtorji, ki ste jih zgoraj našteli pa so daleč od tega, so pa seveda dobri pesniki in modernejši in so v našem času, A. Novak je odličen teoretik in je izdal dobre knjige o tem. Primerjavo sem dal, da bi se zavedeli veličine, ki sta jo nosila v sebi ta dva umetnika. Miljonski narod pa ima tolikšna umetnika, to je redkost v svetovnem prostoru. Moramo počakati še kakšnih sto let, se morda še kdo najde.

Lp. DUSANN