v zeleno, hitim in bežim, se zlijem s planjavo,
z utripom bivanja zakrita in nevidna
opazujem bučanje deročih voda,
ki lomijo in odnašajo šibke
in ko vihar izruje drevo,
trepetam na goli planjavi,
v divjem rastlinju se utapljam v neobstoj;
potem me sleherni poskus, da se dvignem,
vrne v še globljo minjljivost,
dokler vse ne prekrije samota hladne zimske odeje
in ko se stali, gledam neznano, še bolj tuja
in sleherna beseda zledeni, stiska, duši;
zaman iščem moči v sanjajočem zelenju vsakdana,
da plašna barva tišine zakliče po nasperotju,

v prenovo

dani