Cestna svetilka sveti v noč z medlo
svetlobo.
Vrba košata steguje k njej tanko ročico,
ko zimska kraljica si slači kristalno tančico.
Veter opreza, se bliža, obeta se ples.
Srebrna tančica poboža vejevje košato,
se vrba umakne, odkloni vabilo.
Šum glasbe ojača, odnese tančico
v skrivenčene krošnje sosednjih dreves.
Se dvigne, zakroži okoli svetilke,
spet nagne se strmo k svoji plesalki,
krošnja se vrbe v vetru obrne,
zakrili z rokami, požene se v ples.
Bravure so divje v snežnem viharju,
vrtinči se vlečka v temačnem plesišču.
Opleta z vejevjem v ritmu šumečem,
otresa se vrba ledenih kristalov…
Glasba utihne, se veter ustavi.
Tančica se nežno na veje nasloni,
vrba utrujeno šibje prikloni,
je nikdar debela odeja ne zlomi.