In tale: Čas ne čaka na nikogar, vendar to še ne pomeni... avtor Človeška Lučka

Duhovit začetek - to s stop znakom in master kartico.
Pri tvoji prejšnji še bolj (zgoraj jo je prilepil Perorez), a tudi v tej, me begajo osebe oziroma tvoj zapis - enkrat zapisuješ prvoosebno, nato preideš v drugoosebno in spet nazaj - v sobesedilu ni videti nekakšnih razlogov za take prehode (npr. dialog - lahko notranji ali med več osbami, ali morda menjava časa / prostora).
Ali prepletaš zgodbo nje, ki govori zgodbo, z njo, ki ji je prevzela moža ali
zgodbo dekleta, ki je vsa nagajiva in poskočna, a drugi njen del nosi skrivnost, se dobiva s poročenim moškim? OK, to so samo moja ugibanja, nič hudega, če nisi eksplicitna - nočem reči, da moraš najprej narisati odnose med subjekti (no, zase je že dobro, da to veš, ko pišeš), ampak da ne vnašaš zmede, ker s tem podiraš pluse ostalega besedila, ki jih ni malo: zanimivi miselni tokovi, preskoki, metafore, barvit jezik, igrivost in seveda še zaključek (ne le uvod;-).

Zmedel me je tale del:
"Napisala mu je kratko zgodbo.
Pripovedovala je o ljudeh, ki jim je vseeno, če so tiste male, umazane skrivnosti.
Njej bi bilo vseeno,
Ampak tvoji ženi pa ne."

Nenadoma vneseš nek moški subjekt, ga nagovarjaš s ti - ki ga ni slutiti prej, hm, hm, bi se dalo to poevedati manj komplicirano?

Vesela bom, če se oglasiš, Človeška Lučka, pa nam malo posvetiš v skrivnostno globino svojih pesmi. Boš?

Lp,
Ana

Meni se je vedno zdelo, da so pesmi veliko preveč preveč preveč in šeenkrat preveč izumetničene in dodelane, strukturne in dobro premišljene, nerazumljive, a razumljive na vsaj en način.
Moje niso in nikoli ne bodo. Pišem zame. Vse kar je napisano pa so samo drobci tistega, kar sem razmišljala v določenem trenutku.
Jaz, na malo drugačen način.

he, he
in si človeška lučka

pa potem človek ne ve,
ali naj poleti k lučki,
ali se
bo/je
lučka spustila k človeku
?

zakaj se mi pa zdi, da je Lučka nekje gor?

Ah ne ne:) Študiram azijske jezike, ker imam povsod psevdonim 人の光, kar pomeni človeška lučka. Nima nekega višjega smisla.

Človeška Lučka

Meni se je vedno zdelo, da so pesmi veliko preveč preveč preveč in še enkrat preveč izumetničene in dodelane ...

Meni tudi. Že dolgo. Vsaj dva sva taka. :)))

Lp

PS

(Namenjeno bolj @ČL, da se ne boste drugi spet zgražali nad mano; :)

Padel sem že na heretičnih naslovih. Res si me lepo presenetila s svojo (po mojem mnenju izrazito spletno) poezijo. Upam, da me ne boš še neprijetno - s kakšnim zapadnjaškim pošmirglanim, zbrušenim in dovršenim haikujem. :)

hahaha, Abram, po moje ti Človeška Lučka lahko napiše "nešmirglan" haiku in to v hiragani, glede na to da študira japonologijo ( ali sinologijo ?), tako da, mislim, da se ni za bat ...

;)

Šalo na stran, vseeno je, a se človešča lučka spusti k človeku (bralcu), ali pa človek pojadra k njej, važno, da se nekje srečamo.

;)

LP, Lidija

kočijaž


Ja.

Lp