Odlična pesem, dobra "zgodba", do presežka pa ji manja tehnična dovršenost. Predvsem ločila (vejice) so na nekaterih mestih odveč, besedilo pa močno zmoti zaznamovan besedni red: Hovk, ne zameri, sama pesem vidim takole:
Iz svoje pravljične pustinje sem na tvoje pašnike popeljal svoje lačne črede in trop volkov. Z njimi sem nagnil se nad tebe, nad tvoje oči, čelo in lica, ustne, rame in grudi, in se pasel, pasel in pasel, te goltal, goltal; goltal in goltal, dokler moja usta niso izsušila tvojih potokov, dokler se v tvojem objemu ni zableščala gola zemlja. Tiste noči so ljubosumne baletke pastirjem ugasnile ognje. Le jaz sem pod milim nebom ležal gol v beli pustinji in jo topil s svojo vročino. Kar ležal in ležal sem tako, z zaprtimi očmi in mislijo, kako kratki dnevi moje zime na tvoji beli koži daljšajo svoje kratke sence, kako v tvojem objemu zelenijo moje prsi. Kar ležal in ležal sem tako, goltaje sočne občutke. Tiste noči, v bledežu, so se moje črede razkropile med zvezde, in volkovi so mi iz vratu pili vročo kri. Tedaj sem vedel: dovolj sem se napasel, da me bo domišljija zlahka hranila. Do naslednjič, ko bom spet s teboj.
Hovk, ne zameri, besedila nisem spreminjala, samo vejice sem preložila ali brisala, pa ukinila zaznamovan ("obrnjen") vrstni red besed, ki poetičnosti ne poudari ampak ravno obratno - pesem skazi (besede obračamo, ko iščemo rime, ti pa tega tukaj ne delaš.)