Odlična pesem, dobra "zgodba", do presežka pa ji manja tehnična dovršenost. Predvsem ločila (vejice) so na nekaterih mestih odveč, besedilo pa močno zmoti zaznamovan besedni red: Hovk, ne zameri, sama pesem vidim takole:
Iz svoje pravljične pustinje sem na tvoje pašnike popeljal svoje lačne črede in trop volkov. Z njimi sem nagnil se nad tebe, nad tvoje oči, čelo in lica, ustne, rame in grudi, in se pasel, pasel in pasel, te goltal, goltal; goltal in goltal, dokler moja usta niso izsušila tvojih potokov, dokler se v tvojem objemu ni zableščala gola zemlja. Tiste noči so ljubosumne baletke pastirjem ugasnile ognje. Le jaz sem pod milim nebom ležal gol v beli pustinji in jo topil s svojo vročino. Kar ležal in ležal sem tako, z zaprtimi očmi in mislijo, kako kratki dnevi moje zime na tvoji beli koži daljšajo svoje kratke sence, kako v tvojem objemu zelenijo moje prsi. Kar ležal in ležal sem tako, goltaje sočne občutke. Tiste noči, v bledežu, so se moje črede razkropile med zvezde, in volkovi so mi iz vratu pili vročo kri. Tedaj sem vedel: dovolj sem se napasel, da me bo domišljija zlahka hranila. Do naslednjič, ko bom spet s teboj.
Hovk, ne zameri, besedila nisem spreminjala, samo vejice sem preložila ali brisala, pa ukinila zaznamovan ("obrnjen") vrstni red besed, ki poetičnosti ne poudari ampak ravno obratno - pesem skazi (besede obračamo, ko iščemo rime, ti pa tega tukaj ne delaš.)
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!