Iz svoje pravljične pustinje,
sem na tvoje pašnike popeljal,
svoje lačne črede in trop volkov.
Z njimi sem nagnil se nad te,
nad tvoje oči, čelo in lica,
ustne, rame in grudi,
in se pasel,
pasel se in pasel;
goltal te,
goltal;
goltal in goltal,
dokler moja usta
niso izsušila tvojih potokov,
dokler v tvojem objemu,
ni se zableščala gola zemlja.
Tiste noči,
ljubosumne baletke,
so pastirjem ugasnile ognje;
le jaz,
pod milim nebom,
gol sem ležal v beli pustinji
in topil jo s svojo vročino.
Kar ležal in ležal tako,
z zaprtimi očmi in mislijo,
kako kratki dnevi moje zime,
na tvoji beli koži,
daljšajo svoje kratke sence,
kako v tvojem objemu,
zelenijo moja prsa.
Kar ležal in ležal tako,
goltaje sočne občutke.
Tiste noči,
v bledežu so moje črede,
razkropile se med zvezde,
in volkovi mi na vratu,
pili vročo kri.
Tedaj sem vedel-
dovolj sem se napasel,
da me domišljija zlahka bo hranila,
do naslednjič, ko bom spet s teboj.

Hovk