Ana Porenta

Ana, hvala ti za tako lep komentar, prijetno je, ko vem, da uživaš v branju in da te ta nekoliko mističen svet potegne v svoj objem in te tam vsaj nekaj časa zadrži ;)

Giselle bo še malo prisotna ... še pride ... :)))

mogoče bom čez čas potešila tvojo radovednost glede tega cikla pesmi ... rada pa vidim, da s svojimi razlagami preveč ne vplivam na bralčevo dojemanje pesmi, da se ob branju razbohoti njegova domišljija, razum, čustva in da uživa v čisto drugem (zame tudi resničnem) svetu

Ana, še enkrat hvala, mirno noč ti želim s prijetnimi sanjami :)))

sheeba

Cikel tekstov o Giselle je po marsičem nekaj posebnega. Sama scena tega pesniškega sveta me nekoliko spominja na Grumovo Gogo. To je tak temen, pred soncem zagrnjen svet, obložen s težkimi metaforami, ki zakrivajo okna kot mračne zavese. Gotovo visi v kakšnem kotu pozabljen samomorilec. Zelo hladno je v teh prostorih. Sama avtorska izpoved je uresničena v obliki nekakšnega dialoga med zasanjano Giselle in zgolj duhovno prisotno Sofijo. Obe delujeta nekako zasanjano, skoraj zadrogirano. Včasih prepričljivo, spet drugič morda malo preveč sladkobno. Tisti svet je neresničen, prepojen je z bolečino in erotično naslado. Kot nekakšen skrivnostni duh, grajsko strašilo, se pojavlja lik pesnika T. S. Eliota in nastane popoln kaos. V taki absurdni situaciji nam potem avtorica potem izpoveduje svojo bolečino in svoje hrepenenje. Bolečina se navadno razplete v neke njene nedoživete želje, morda sanje.

Sam tekst zaradi obsega in zanimivosti brez dvoma zasluži pozornost in kliče po kakšni bolj poglobljeni obravnavi. Ob branju pomislim na avtorico, ki jo poznam po bolj veselih, ljubezenskih pesmih. Žizelka je pa očitno neka druga, bolj temačna in zelo žalostna podoba moje priljubljene
avtorice.

Abram

Dve, v bistvu različni besedili, Aleksandrina H in Sheebina Žizelka, sta me od vse poezije v lanskem letu najbolj pritegnili. Ne glede na vse razlike pa imata toliko skupnega, da bi rad o obeh skupaj pisal. Seveda, če se bo tudi Kerstin strinjala.

Abram