z lahkoto me ranijo, Sofija
zavržejo kot počeno skodelico čaja
ker jim je ljubši načičkan porcelan
zamolčim trenutek, ko se združi tuljenje siren
in komaj zmorem nasmeh
še Elektra v meni blodi po mestu
pred križarsko vojno, v času ljubezni
in čakam v kakršnikoli preobleki
znebiti se moram strahov, Sofija, ubijajo me
ko pišem poezijo, plešem v rdeči srajčki v krogu
čisto senzualno v baročnem slogu
skozi prašne roke, ki jih nežnost krasi
prepustim se prepotenim moškim
slačijo me njihove navlažene oči
in črne sence trgajo vezi, polnijo lobanjski svod
ko použita se plazim skozi namočen izhod
pomagaj mi, Sofija, ne morem, ne gre
pokliči gospoda Eliota, naj premakne barko
in se z menoj do jutra slanih ribic naje
oba veva, da prihaja čas in se rumeni dim po beneškem kanalu vali
drgne svoj hrbet ob žaluzije, opotekaje do Campanila hiti
ko le v vrsti čakala bi strast in misel nema
crkujem v tesnobi, bojim se hinavskega objema
in stran me vleče moja temna volkulja, ko po mraku hlepim
ne, Giselle, odmakni se, da kači glavo odrobim
da te ne odpelje in te žali s piškavimi lešniki v ruti
tli v tebi želja po okostnjaku v kuti
tisti vdrti obraz
izruvani šopi gnilih las
Giselle, predrami svoje blage roke
zasmej se, joči, ovij si šal okoli lednih nog
ne bodi nit omamne dišave, ki uide in se skrije v grob

sheeba