Forum
- Datum objave:
27. 11. 2009 ob 15:57 - Spremljaj
- Število komentarjev: 60
- Piše: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 2957 krat
herezija med stopico in rimo - Kerstin
Kerstin!
Tole je pa res krasno. Berljivo, navihano, ironično, in hkrati "lahko" in kompleksno obenem. Vedela sem, da si mojstrica, ampak tole je pa zadetek!
:)))
Lidija
Svobodne pesniške oblike imajo svoj ritem in obliko, ki sta še kako pomembna,
in niti najmanj ni vseeno kakšna sta. Nista nedoločena, ampak se sproti oblikujeta, da bi čimbolj ustrezala konkretni ideji pesmi.
Točno!
Tudi prosti verz je - ena od oblik.
Mislim, da smo vsi skupaj kar dobro namodrovali vse tole. :)
Kerstin
Ena taka večna tema se mi to zdi, al pa jara kača. :))
Saj, verjetno bo še kdo kaj pridal.
Naj cveti tisoč (c,s)vetov, kot je prej Dani povzel po Denxjaopiapingpongu. :))
lp,b
Mislim, da smo vsi skupaj kar dobro namodrovali vse tole. :)
Motiš se. Škoda je, da tega nismo zares strenali. Pa smo bili blizu. Precej kriva sva pa tudi midva, čeprav bolj za to, ker nisva imela časa. To temo moramo enkrat razčistiti do konca. Tu se mora nekaj spremeniti. Potrebno bo o tem razmisliti bolj heretično in moderno. Ne morejo obveljati utečeni pogledi. Prežvečena estetika je za v staro šaro. Zdaj so drugi časi, nove možnosti. Svet ima mnogo več dimenzij, kot pred dvajsetimi leti. To je potrebno izkoristiti.
Ničesar posebnega ni treba pričakovati od literarnih teoretikov. Na potezi smo avtorji, ljubitelji in uredniki, ki se s temi stvarmi res ukvarjamo. Od urednikov na slo spletih ste to samo ve. Nobenih drugi pravih ni nikjer drugje. Zato od vas veliko pričakujem tudi v tem primeru. Seveda tudi od vseh tistih članov skupnosti, ki imajo neke svoje poglede in jih znajo artikulirati. Tudi teh je največ ne pesem.si.
Lp,
Abram
:)
si prosim lahko bolj konkreten? kdo je tu literarni teoretik?
vnaprej hvala.
Tole se mi zdi nekaj, kar bi bilo treba doreči čisto konkretno v smislu poezije, ki se objavlja na spletu:
Svobodne pesniške oblike imajo svoj ritem in obliko, ki sta še kako pomembna, in niti najmanj ni vseeno kakšna sta. Nista nedoločena, ampak se sproti oblikujeta, da bi čimbolj ustrezala konkretni ideji pesmi.
To je zame ključno vprašanje: Kako to pravilno, lepo, dobro, zanimivo narediti in sicer tako, da pridejo do izraza tudi takojšnji odzivi, ki jih v tradicionalnih edicijah ni moglo biti.
Literarni teoretik v slabševalnem pomenu ni nihče od nas, ki pišemo na pesem.si – vsaj po mojem mnenju. Želel sem reči, da moramo na to vprašanje sami poiskati odgovor.
Lp, A
Menim, da so vzorci odvisni od tvorca, saj lahko sledimo nekim določenim zakonitostim pri prostem verzu tega in onega avtorja - npr. ritem, asonanca, metafore, onomatopoije, kontrasti, večpomenskost in dvoumnost, medtekstualnost ... da se zavijajo v združbe nenavadnih, nevsakdanjih besed, včasih avtorji ustvarjajo kadenco pesmi z nizanjem istorodnih besed, drugič rahljajo z zveni soglasniških sklopov, tretjič osrednjo misel katapultirajo s ponavljanjem delov ...
In najvrjetneje to delajo, vsaj pri sebi to zaznam, nezavedno. Res je, da se ti nekatere od figur zazdijo zanimive, morda celo tebi lastne (subjektivna ocena) in jih začneš gojiti - vtiskati v svoj poetični jezik.
B. Novak, super si napisal tisto zgoraj.
Perorez, ker ni oblike, in ker so Vaje v slogu nedosegljive (ampak mikavne za znort!!!), bi za tako delavnico morala biti tema (ali pa naslov ali pa motiv ...) kaj praviš? Ali pa bi dali eno pesem, pa jo drugi po svoje napišejo.
V spopadu s temo ipd. bi se potem rojevale vse sorte ne-oblike.
Ja, pa, abram, hvala za laskanje uredništvu (da ne boš rekel, da smo spregledale tvoj post ;-)
Lep večer,
Ana
;) :) :*
Lp
hvala za laskanje
OMG
Laskanje je na primer hvaljenje knjige, ki je tisti, ki jo hvali, sploh ni videl. Vidim, da gre v tem primeru za popoln nesporazum, zato se iz tega pogovora umikam.
A
:(
Zato pa smo tu, da si razlagamo besede. Umik ni potreben,
lp,
Ana
In jaz bi moral napisat nekaj v stilu, da oblike pesmi - napisanih v prostih verzih, niso krneki. Ampak, kdor je dobronamerno bral, je videl kam pes taco moli. Se pravi – določene ideje pesmi se ne da izraziti v katerikoli obliki, čeprav jih je morje na voljo. Pač, pomanjkanje časa. Se pardoniram za filozofičnost.
Mislim pa, da je najtežje napisat dobro pesem tistemu, ki se k temu sili – v katerikoli obliki.
Vsem veliko navdiha!
pes Fik
To je to! Hvala.
Lp, Ana
Sonet, kons, dada, prosti verz - to so pač vse oblike ali vsaj načini, kako lahko pišemo. In prosti verz JE ena od oblik. Ali pa je - brezobličen? :) Po moje ni.
In teoretično je lahko tudi pesmi v formi - neskončno!
Samo etabliranih sonetov je okoli 45 vrst. (Kje je potem še moj sonet plus :), da o ostalih variantah ne govorimo?)
Koliko možnosti imaš pri rimanju, bi pojasnil račun variacij (ali kombinacij ali permutacij, naj me matematiki popravijo :)).
Tudi ritem ponuja marsikaj, kar morda še niti ni bilo zapisano. (Isto kot prej naštete kategorije.)
Z drugim odstavkom se seveda popolnoma strinjam, B. Kot sem tu nekoč že zapisala: prosti verz zaradi svoje svobode ni nič lažji od forme; celo zahtevnejši je lahko, saj ponuja toliko ohlapnosti, da se nam lahko zamisel, vsebina razvodeni, če nismo dovolj ... (kar pač že: zbrani, navdihnjeni, nadarjeni, udarjeni ... :))).
Lp,
Kerstin
lp
V tej debati smo malček zvijugali, kar ni slabo, a bistveno se mi zdi, da srž polemike/diskurza ni v tem, da bi se prepričevali o zanimivosti različnih slogov, ampak sem v uvodu svojo ost zastavil proti proglašanju ad hoc sonetovja za umetniške mojstrovine iz česar se je pri nekaterih poenstavilo v tezo, da sem jaz (in še kdo) proti umetniški (poravek:) klasični formi.
še bolj včasih kdo zbanalizira v tekmo, kaj da je boljše - prosti verza, ali klasične pesniške oblike.
Seveda ne gre za to.
če domnevam, da smo iztočnico odkljukali, me še vedno vznemirja, kaj je tisto, kar žene pesnike tega trenutka, v potrebo, da se izražajo v klasični pesniški formi in to ni edina debata, kjer sem (se) to spraševal. To me preprosto zanima, kot pesnika in kot urednika.
(nikakor se nimam za literarnega teoretika, ne zato, ker bi to podcenjeval, ampak preprosto zato, ker tega nisem nikoli študiral in se zgolj učim ter kradem "tuje" znanje, da včasih sebi laže rezložim predvsem kakšno lastno početje...)
Enkrat sem že opozoril na esej Andreja Brvarja v zadnji Literaturi, v katerem piše o slovenski pesmi v prozi, kakor je tudi naslov eseju.
Takole povzema pred tik pred koncem:
Če se zdaj še enkrat ozrem na razvojno pot slovenske pesmi v prozi, zlahka opazim, da je njen razmah vedno znova sovpadal z obdobji, ko smo se kot narod počutili dovolj varno, svobodno in igrivo - takšna so bila dvajseta, šestdeseta in sedemdesta leta prejšnjega stoletja - in nasprotno: v obdobjih narodne negotovosti ali celo ogroženosti je pesem v prozi vedno znova zamirala na račun verzne, klasično oblikovane pesmi.
In še:
Postmodernistična simulacija "prave" poezije, se pravi soneta in drugih klasičnih oblik, je bila seveda obenem tudi simulacijapoezije kot osnovnega narodnega konstituenta. Drugače ni moglo biti niti po logiki dogajanja poezije same niti kot refleks konkretnih družbenopolitičnih sprememb. Medtem smo namreč formirali lastno državo, ki je narodnokonstitutivno vlogo kot svojo imanenco dokončno prevzela nase.
Jaz bi po prebranem na pesem.si pa seveda dejal, da poleg Brvarjeve teze v veliki meri najbrž gre za fascinacijo pesnikov, ki bolj na začetku poti (povsem pravilno) kujejo svojo izkušnjo in lastno poetiko tudi z "ukom" klasičnih pesniških oblik. (Brvarjeva raziskava je seveda "omejena" zgolj na uveljavljena pesniška imena...)
Čeprav se zdi včasih (pre)naporno, so (v)pogledi v lastno poetiko s takšnih distanc lahko zelo pomembni za lasten pesniški razvoj.
Zato jaz včasih v kakšnih nakladanjih tako poudarjam, kako pomembno je, da "jaz, ki pišem, vem, zakaj kaj počnem točno tako, kot počnem". Pa naj bo to velika začetnica, levo ali desno poravnana pesem, brez ločil, z velikimi začetnicami na začetku verza, v prozi ali v stopicah, skratka vse je možno, le vedeti moram(o) kot avtorji, zakaj tako.
ali celo enkrat tako in drugič drugače...
itd.
Jasno, da ni nujno, da bi pa pesnik sploh moral razmišljati in se ubadati s to in takšno teorijo, še posebej, ker prava poezija, po moje, nastane po intuiciji!
Teorija je res za ljudi, ki jih to veseli in za profesionalce, ki pa na te načine in s takšnimi teoretskimi orodji na nek način "tehnicistično" prepoznavajo in "dešifrirajo" umetnost ter jo umeščajo v čas in tudi prostor...
:)
Kerstin
"Evo, pa si sam odgovoril na zastavljeno vprašanje, ker jaz sem se že resno spraševal: kaj neki je narobe z mano, ker ne vem, zakaj se odločim za formo, ko se odločim zanjo :)))"
nič narobe, nič narobe, samo škoda bi bilo, da se kdaj ne bi ... namreč odločil.
:)))
lidija
Komentiranje je zaprto!