Na splošni ravni se je najlaže strinjati z vsem(i). Na konkretni pa ne bi rad obveljal za zadrtega nasprotnika forme, ker to nisem. In še bolj konkretno - tega konkretnega oponiranja kožjažu, MAKI-ju, sheebi in adisi tudi ne bi bilo, če bi denimo iz njihovih superlativističnih pohvali ne izzvenelo nekaj čisto drugega, kar konkretni soneti so. Niso poetična mojstrovina na splošno, kot to tudi ni pisanje Ivana Ropa, niti kašen Prešernov trilililitralalala... (in slednji so se tega zavedali,) ker je pač šlo za nekaj drugega. Za imenitno satirično pisanje, v obliki vezane forme, ne s ciljem, da se s pisano besedo doseže umetniške višine ali globine, temveč da se ošiba točno določne dogodek, oseba, ipd. Sonetovje, kot sem se izrazil za te pesmi Kerstin so natančno to. Imenitni satirični soneti, ki niso imenitni zaradi forme, temveč zaradi jasnosti sporočila. Če bi jih jaz "ocenjeval" na kakšni delavnic, bi rekel točno tako: imenitni satirični soneti, ki pa zvenijo arhaično zaradi zmešane sintakse, kar je posledica lovljenja ritma in rime. Poskusite to malo popraviti, da boste dobili zven sedanjega časa, kar nam posredno pove, da ima forma danes težavo (zaradi takšnih bukselnov, kot sem jaz... :-D)
Meni je zanimivo tukaj gori objavljati in klepetati ravno zaradi neke "mentorske" naravnanosti/smiselnosti tega portala, ki na koncu verige dogodkov (na portalu) (lahko) pripelje do kvalitetne knjige pesmi/poezije. Zato se mi zdijo včasih kakšne nenatančne pohvale res pretirane in ob množici zelo dobre poezije na portalu, ki pa je pogosto produkt mlajših in neopaženih avtorjev, tudi neproduktivne.
Pa ne mislim, da sem jaz v tem pogledu, kaj boljši. Isti "dripac" sem, ki ne prebira vsega, še manj vse ocenjujem, najprej preberem pesmi znank in znancev, šele potem poklikam pesmi kakšnih "novincev"... :(( Pa fajn se je včasih takole malo pobrusiti z jezikanjem, in zato ne namlatim mačk, ker niso ulovile nobene miši... :-))
Za pesem, ki je na vstopni strani se šteje ogled vsakič, ko je odprta domača stran
Mislim, da je to prav. Zase lahko rečem, da tisto pesem vedno preberem. Navadno se tudi dovolj hitro zamenja. Zato ti predlagam, da to štetje ostane tako, kot je.
Moti me pa, da se pri temi ne da popraviti naslova (ali pa tega ne znam narediti). :)))
Nenavadno gomazenje v levem stopalu me je povzročilo, da pritrjujem delček pesmi A. Caeiera(heteronim Pessoe) iz cikla Čuvar čred(prevod Miklavž Komelj), ki je v povezavi s to temo. No, to je ideal, ampak mislim, da ni dobre pesmi, ki ne vsebuje nekaj tega cvetenja.
In so pesniki, ki so umetniki in izdelujejo svoje verze kot tesar deske!
Kako žalostno je, če ne znaš cveteti! Da moraš polagati verz na verz kot nekdo, ki gradi zid, in videti, ali je dobro, in vzeti stran, če ni!… Ko pa je edina umetniška hiša vsa Zemlja, ki se vedno spreminja in je vedno dobra in je vedno ista…
Kaj bi bilo šele, če bi ti zagomazeli obe stopali, ali pa, denimo, desni sluhovod. Z veseljem prebrala, B., ja; vedno pripovedujemo isto, s spremenjenimi besedami. Včasih brcamo šuse, drugič pa 1,2,3 po dunajsko ;-)
Dobri ste, tale debata je spet ena tistih, ki buhti (in ne izpuhti tako hitro)!
Perorez, če se ne motim, je Pesoa bil ta Caeier, saj je uporabljal različne stile in trdil, da jih pišejo različni ljudje v njem samem - tudi ta naziv heteronim/i ki naj bi označeval tiste notranje osebe je njegov domislek. Ne vem pa kako je pri nas z vsemi njegovimi nadimki; ali je vse kar je prevedeno le pod Pesoa, ali ne.
ej to maš ka pa če ti jutr tte švnglce sabo prneseš pa boma ene pol ure užgala tako tabrihtno debato ko itak narbol pametno ven spadeš či te noben ne zastopi ha ka prajš
p.s.: urejene (+/ali rimane) pesniške forme imajo lastnost, ki je v prostem verzu le redkokdaj prisotna: pojejo! z repeticijo in (so)zvočjem zlogov (=rima) povzročajo podobne učinke kot mantra in/ali molitev: zamaknjenost, potopitev v vzdušje pesmi, transcendenčna stanja ... v tem je svojevrstna čutnost, morda tudi meditacija ... seveda, če je pesem mojstrovina! takšna povzroči mravljince v riti, cmok v grlu, erekcijo, privide in prisluhe ... prosti verz pa - on the other hand - omogoča nesluteno izrazno svobodo, vzpostavlja drugačne, bolj odprte sinaptične pretoke, je izzivalen, okreten, fluiden ... pisec naj bi odsotnost urejenosti nadgradil z inventivnostjo izraza ... moje stališče je, da je pri pesnenju potrebno uporabiti tisto formo, ki dopolni, podkrepi in/ali omogoči "vsebino", o kateri želiš pisati. biti za ali proti enemu od obeh pristopov je, milo rečeno, navadna neumnost, infantilnost ... je pa tudi res, da je enemu piscu bliže en, drugemu pa drug pristop ... naj cveti tisoč cvetov. in, bratje in sestre v orožju, masterpiece v poeziji ni definiran skozi svojo formo ... kak puškinov sonet ni niti boljši niti slabši od kakega lorcovega andaluzijskega tripa. le drugačen je!
Pesem ne sme postati oglata pripoved v zamolčanih ostenjih jezika: plešasta starka pod plahto gnijočih oči.
Ker takrat, kadar jočejo rože, se majhna, izmišljena luna tiho premika med smreke, med sajasta bruna spomina, da se umedi do noči.
V njenih ožarčenih ustih se plašno premaknejo zvezde nerazložljivih besed, da se v obrobju večera zapišejo same od sebe z nedoumljivo pohoto v star in izrabljen račun.
(iz cikla Preklete pesmi)
p.p.s.: če bo kdo želel oporekati prej navedenim dejstvom, naj prej prebere vsaj štiri moje pesmi (dve taki, dve onaki ...). buuuuuuaaaaaaaaaa! ;-) ;-o :-) , šubi dubi du.
Dobr si to raztegnu. Čeprow mislim, da se vremenski pojavi v možganovini, katere pripisuješ vnaprej določenim formam, (bistveno) ne razlikujejo od pojavov, ki jih povzročijo pesmi v prosti obliki. Menim, da so rimane oblike bližje izvornemu pomenu besede pesem, ki je nekaj, kar se poje – se pravi bližje glasbi. Bistvo vsega pri poeziji pa je izraz vsebine, ideje, na ustrezen način, kot praviš. To je pogoj dobri pesmi. Pomanjkanje ideje, vsebine, sporočilnosti se lahko kamuflira tako, da pisec sili v predpisano formo. A, glej ga zlomka, to početje je pri rimačih le bolj opazno, mislim pa, da nič manj značilno kot pri tistih, ki na silo poskušajo kvačkati pesem v prosti obliki. Se pravi – šoder je šoder, pa naj izgleda kakor hoče. Kar pa napelje na drugo misel, ki se je zagrizeni navijači predpisanih form ponavadi ne zavedajo. – Svobodne pesniške oblike imajo svoj ritem in obliko, ki sta še kako pomembna, in niti najmanj ni vseeno kakšna sta. Nista nedoločena, ampak se sproti oblikujeta, da bi čimbolj ustrezala konkretni ideji pesmi. Mislim, da tiste pesmi, ki imajo to dvoje v sozvočju, glasbe niti ne potrebujejo, ker jo vsebujejo same po sebi. S tem v zvezi bi dodal, da ni res, da je mogoče kar poprek reči, da je prevajanje rimanih pesmi zahtevnejše od prostih. Sumim pa, da veliko tistih, ki prostemu verzu skoraj ne priznavajo nobenega statusa(ki jih omenja Gregor), skoraj gotovo nimajo pojma, za kaj pri poeziji sploh gre. Ali so romani več vredni od dramskih tekstov ali otroških pravljic???! Še ena domneva: Verjetno je možno idejo vsake spodobne rimane pesmi prepričljivo zapisati v prosti obliki, medtem, ko gre obratno ne gre (e, lahko bi se kdo lotil to dokazovati v novi delavnici). Pojav svobodnih pesniških oblik je neizmerno razširil izrazne možnosti v poeziji. Tako glede tem, kot načinov ubesedovanja. Vnaprej določene oblike so le podmnožica vsega, kar je v poeziji možno, niso pa manjvredne ali nepomembne. Nikogar pa nima smisla siliti v eno ali drugo.
samo z delavnico se pa niti ne splača preveč truditi. je že zelo dolgo napisana: Raymond Queneau: Vaje v slogu... mislim, da je bila v Gleju celo predstava... Jurij Sovček, če se ne motim, jo je pognal. Izvrstno branje za vaje v slogu :-))
glede dna pa se bojim da res pospešeno gremo tja, se pa bojim zato, ker bomo zanesljivo prispeli... :(( v... vseh slogih :))