Ko sem se kot najstnica začela preskušati tudi v sodobnem slogu, v prostem verzu, v skorajda prozni tehniki, v konstruktivizmih ipd., sem se znašla pred dilemo, kako zapisovati, zlasti kadar je šlo za pesem, ki je bila tudi po vsebini 'prosta' (razdrta, nepovezana, tok zavesti ali kaj tretjega). Ni mi šlo skupaj, da bi šla v vsebini tako izven, v slovnici pa ostala v vsakdanjih okvirih. Tako sem navadno ukinila vsa ločila, kar sem z lahkoto sprejela, saj sem čutila, da jih nekako nadomešča prelomljenost besedila na verze. Dilema se je pojavila le v verzih, kjer bi ločilo moralo stati vmes, ne na koncu verza, npr.
v svetovih pa
ki jih ti ne dosežeš
sem še še (sem še, še)
tako živa
To sem reševala, kot sem vedela in znala, bodisi s spremenjenim besedilom bodisi z dodatnim prelomom (v nov verz) ipd.
Hkrati me je 'žrlo' tole z začetnico. Kadar je pesem šla čisto 'sodobno' oz. vsaj brez ločil, mi tudi začetnice nikakor niso štimale. Če ni pike, čemu začenjeti naslednjo poved z veliko? In če je vse z malo, kar pesmi da poseben ton, pečat, tudi slog, kaj pa lastna imena? Še tista z malo, kajpa. Ampak - kaj pa začetek pesmi, prva beseda? Vse nakazuje, da naj bo z malo. Ampak kako je to videti, joj prejoj. Kot da sem vzela en odlomek pesmi in ga butnila pod naslov. Ne, ni bilo, kot bi moralo biti. Potem sem pač kombinirala, včasih začela tudi prvo besedo z malo, drugič začela z veliko (ampak ker nikjer v pesmi ni bilo pike, ki bi to podprla, je bilo tudi to videti joj prejoj).
Ta dilema me je nervirala dolgo dolgo, saj sem po letu 1993 pisala skoraj izključno v prostem verzu in svobodni obliki, brez ločil.
Okoli leta 2000 sem dobila svoj prvi računalnik. Odtlej so pesmi našle svoje mesto v Wordu. Word je avtomatsko storil nekaj, kar mi nikoli ni prišlo na misel. Vsako vrstico je zapisal z veliko začetnico. Znašla sem se pred razpotjem: popravljati v malo, ostati v svojih dilemah, ali mu pustiti, naj dela po svoji 'pameti', in rešiti dilemo enkrat za vselej. Ko sem na ta način, z verzalkami, zapisala že kakšnih dvajset pesmi, sem si jih natisnila, nato pa jih brala v obeh variantah: z malimi in z velikimi začetnicami verzov. Takole:
BELA PRAVLJICA
snežinke spreletavale
potepuška se je prebudila
v beli srajci
ledene rože je polizala za zajtrk
in za seboj pustila
tenko gaz
ali takole:
BELA PRAVLJICA
Snežinke spreletavale
Potepuška se je prebudila
V beli srajci
Ledene rože je polizala za zajtrk
In za seboj pustila
Tenko gaz
Meni je pesem zvenela z verzalkami. V prvi različici se mi je zdela preveč mlahava, preveč 'enotna', nič ni 'štrlelo' ven. :)) Še huje je bilo pri pesmih, ki so manj nežne od te, ki kričijo. Tak primer je to:
KAKO SEM POSTALA VEGETARIJANKA Za xxxxx prestopim v slog brez ločil (razen tistih vprašajev, ki se jim nisem mogla izogniti). Na portal sem jo pretipkala z malimi začetnicami, vendar mi je še vedno ljubša z velikimi. To je, kot bi vlekel s 'širaklom' (grebljico) po pločevini, zato tudi verzalke temu ustrezno 'strgajo' po zavesti bralca. Vse z malo pa je mehkobno, nežno, in le malo pesmi imam, ki bi to prenesle.
Kasneje, ko sem se pretežno usmerila v slog s prostim verzom in hkrati z ločili, sem verzalke ohranila. Motilo me je namreč, da bi v nekaterih pesmih vsak verz bil z veliko začetnico, v drugih pa ne. In nazadnje se je velika zasidrala v vseh, tudi v sonetih.
To je ta zgodba, zgodba let mozganja in preskušanja. Če je za koga neprepričljiva, ne morem pomagati. Jaz sem jo takole doživela. Resnično, stvarno.
V zadnjem letu, dveh razmišljam takole. Brahki, ki so nekaj čisto posebnega, ki jih tudi shranjujem v čisto ločen dokument, nekako ne prenesejo verzalk, zato jih zapisujem običajno (itak imajo ločila, če jih pa nimajo, jih pač vnesem naknadno, ker so tisti brez ločil zelo redki). Kar se tiče ostalih pesmi, od tistih s formo do tistega mojega tipičnega sloga, v katerem prevladuje prosti verz, včasih z rimo in (notr.) ritmom, drugič čisto brez, vendar pa z ločili, bi prav tako lahko prešla na običajen zapis. Ostaja pa osnovna kleč, čeprav imam zdaj manj tistih pesmi brez ločil. Še vedno pa so. In tam še vedno čutim enako kot pred leti.
Kadar pri revijalnih objavah urednik predlaga, da se verzalke ukinejo, se seveda strinjam. Ne forsiram za vsako ceno, ker razumem, da lahko bralce motijo. Morda še bolj zato, ker niso ravno običajne v slovenski poeziji - tam si je ravno mala začetnica bolj trmasto in uspešno utrla pot. Prav tako imam v bajžah povsod, kjer je treba, malo začetnico (na portalu so še verzalke, to sem naknadno spremenila, ko se je ciklus zaključil in sem ga dala naprej v branje), kajti bajže so v formi in ni nobene dileme, hkrati pa so enotna skupina po tematiki in slogu, ne more se recimo noter zriniti kak brahek. :)
No, to bi bilo to. Na kratko. :))))
Kerstin