Ja, Lidija; razpočali je moja domislica - večkrat razpočili - neprenehoma razpočali, se mi zdi nekako bolje kot neprenehoma razpočili (na primer). To je tako kot milni mehurček poči in se iz njega vsuje še par manjših, ki potem spet počijo itd. No, nekaj takega. :)))
Sanja pa je res množinski samostalnik, vendar se ga da in sme uporabljati tudi kot edninskega (primeri so tudi v SSKJ-ju) in sem ga tu uporabil za naslov ravno za to, da nakaže del sanj - eno samo samcato sanjo izmed vseh - v bistvu manj iz spanja kot iz domišljije.
našla sem tole Sanjo, mislim, da je še v eni pesmi od Brezinbora, če ni popravil, vem pa da jo je imel nekje:). Je preveč iskanja:). Ne vem pa, ali je ta Svitova "enaka" Tomaževi?
Tomaž, pozdravljen. Jaz bom pa manj sskj-jevska, bom pa pobrskala po vsebini oz. izpiljenosti sloga.
Pesem se mi zdi fantastična, pravzaprav prvi del. Me pa drugi del razočara do konca. Nič nimam proti vsebinski ideji, zdi se mi celo dobra, ker bi npr. zatekle veke ali rdeče oči izpadle patetično ali pa vsaj preveč čustveno, se mi pa zdi, da se nisi prav potrudil, da bi tale ječmen ne izpadel malo za "lase privlečen". Nagovarjam te, da stilsko zadevo še izpiliš. Upam, da nisem pregroba.
Jaz ne morem, mene še zmeraj Sanja boli :))). Ne morete me prepričat ,sskj gor ali dol, nihče ne reče: imel sem eno sanjo ... Razen seveda, če je to punca, s katero je šel spat.
Malo zares in malo za hec, ampak ostenem pri tem.
Pa da ne bi mislil, Tomaž, da te v kaj silim! Pesem je tvoja in neologizmi so dovoljeni, vse je pravzaprav dovoljeno. Pravim samo, da mene ne prepriča prav zaradi tega, kar me v besedovanju pač vrže s tira,
Saj, Lidija, razumem, da te boli naslov, a sem za rep pesmi vprašal.
Naslov mislim ohraniti ravno zaradi te neobičajne rabe besede; saj je tudi kameno morje hudičevo neobičajno, pa se nihče ni obregnil obenj.
Bi pa rad, da mi (še) kdo pove, kaj se zdaj začuti (ali razume) ob koncu pesmi. Sicer se meni zdi, da se zdaj tisto, kar sem hotel povedati že prej, še bolje odrazi.
Lp
Pa še kot PS., da se porazumejemo ;), bi rad rekel tole - nikoli nisem jezen na kritiko in mnenje, kakršno koli že, saj mi pomaga pri marsičem - navsezadnje tudi pri razumevanju drugih.
Ja, se mi zdi, da je bolje, čeprav me in moti. Se zavedam, da gre bolj za stvar okusa ... ampak meni se zdi to preveč mehko in pripovedno. Jaz bi spustila in.
Naj še pridam to, kako vidim naslov: Kaj dela? Sanja! Torej vidim kot glagol in ne kot samostalnik in me zato ne moti. Tvoja razlaga, Tomaž, mi je tuja, ampak, če najdem svojo razlago, ki me zadovolji, me ne moti. Zaradi naslova, kot ga vidim jaz, bi bilo seveda bolj logično, če bi bil tudi zadnji del v tretji osebi.
rec: Prebudil se je ves moker pod vekami mu je zahreščalo.
Ampak to so že take reči, da bi tebi, Tomaž, ne upala reči, daj, tako naredi. :-)
Hm ... Zalka. Za in se kar strinjam. Preostalo pa je takole. Vsa pesem je v prvi osebi. In špricanje peska v oči je v sorodu z metanjem in ko se prebudim, pa mi zahrešči pod vekami - se ve komu je špricalo ...
sem pa nekje vmes, med tole korespondenco, spremenil moker v premočen, ravno zaradi povedanega.
Ja, je fajn tale zahrešči. Prav slišim in oči me kar zabolijo, ko poskusim podoživeti. Ima res poseben efekt, ker hreščanja ne povezujemo z očmi. Super mi gre skupaj s kamenim morjem in peskom.
Kar se politega tiče, razmišljam takole: Polit si morda lahko tudi z drobnim peskom (sicer bi bilo pravilno posut, a zaradi pesmi, kjer je kameno morje, kameni mehurčki, ki sipko razpadejo v pesek, je to dobro rešitev), premočen pa vendarle povezujem z mokroto. Odvisno, kaj bi raje. Če namiguješ na mokre sanje ali na moro od katere si se obilno potil, potem je premočen pravi izraz. Če bi rad prišel do stanja duha po takih sanjah, potem bi bilo verjetno polit boljši izraz, ki tudi mokrote pravzaprav ne izključuje. Več ti težko napišem. Oboje mi deluje zelo dobro, čeprav različno, definitivno pa sem naravnost zadovolj(e)na :-))), da ni več ječmena.
Hehe, Zalka, vesel sem, da sem te končno zadovoljil in, čeprav je bilo tisto s polit, bolj vezano na samo debato, ki mi je za trenutek zadišala po žolču, sem vesel, da si vzela resno in povedala svoje mnenje - s katerim se strinjam - bolj cikam na premočen ravno zaradi tega ker se ob vsakem novem spoznanju švica.
No, pa da razčistimo še tisti razpočeni glagol, sem povprašal za mnenje kar za to pristojno instituccijo. In tu je odgovor:
Spoštovani gospod Mahkovic,
ponavljalnega para od razpočiti se na prvi pogled v slovenskem knjižnem jeziku res ni, ker se v ta namen navadno uporablja kar nesestavljeni pokati. Ste pa ga pa naredili popolnoma pravilno, po analogiji z razmerjem med glagoloma poročiti se »postati mož in žena« (enkratno dejanje) in poročati se »postajati mož in žena« (ta trenutek ali večkrat). Glagol razpočati se ima po mojem mnenju domovinsko pravico v slovenskem jeziku (še zlasti, ko gre za pesniški jezik), čeprav ga sodobni, pa tudi starejši priročniki in spletni viri ne navajajo. V korpusu Nova beseda boste našli le en zadetek za alternativno možnost razpočevati se. Dodatni možnosti bi bili razpokati se (en zadetek) in razpokovati se (brez zadetkov).
--
Prof. dr. Marko Snoj
predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Haha, Lidija - ta sanja te pa res boli. Glej pod 2, saj je nekje v tem smislu naslovljena pesem; ko si predstavljaš, da boš sprejel vse, karkoli se ti dogodi, z lahkoto, pa je to le sanja: