Kas avtor kočijaž

Lidija, vem oz. razumem, zakaj je oblika taka, kot je, in da se kot taka uskladi tudi z naslovom.

Je pa toliko poetike v tem, toliko 'pesemskosti', da kar boli, zapisano v nevezani besedi. Samo za poskus sem ji dovolila zadihati v verzih, recimo takole:

Ruj zažganega neba
strmo pada za zahodne očake,
z močnega belega konja
namišljena kaskaderka spremljam
hipen prihod tenke ostre lune,
nočna pesem kar odlaša,
zataknjena pod vrhom glasilk,
drhtavo ugaša izprana železna svetloba,
skrita pod topimi ostrogami,
pogled mimobežne povedi
me trnasto nabode
in zmehča napol ustrojeno podkožje,
nepripravljena obsedim
na plutovinastem sedlu,
severnik plamti
namesto padlega ognja,
pripoveduje inserte
iz vedno dokončanih mrtvih zgodb,
jaz pa čakam privezana,
medtem ko pod belčevimi
nepodkovanimi kopiti
tone blatna pot sama v svoje odmike.

Mraz me dohiteva.
Mi slediš, moja senca?

Sploh ne bom začela razlagati, kaj vse v verzni formi zame pesem pridobi; konec koncev je to lahko čisto osebno mnenje.

Kaj pa izgubi? Edino, kar mi pride na misel, je tisti pokajoč učinek biča (KŠC!!), ki (v zadnjih dveh verzih) seveda bolj izstopa, če je pred njim pesem zapisana kot prozno besedilo.

Vendar ta učinek vseeno ohrani. Že zato, ker je prva 'kitica' tako dolga in ločena le z vejicami, kot ena sama dolga poved, druga pa vsa kratka in z dvema povedima. (Vsebinski efekt pa itak ostane nespremenjen.)

Pesem se bere kot pesem. Učinkuje kot pesem. Se stopnjuje tale kas kot kas pesmi. Razen forme v njej ni nič proznega, in to ji je v prid (seveda obstajajo tudi izjeme, tudi pesmi v prozi so nekatere zelo dobre). Kar kipi, buhti, se kobali čez vse robove ... tele prozne 'ujetosti'. Osebno bi jo sprostila v verze (smešno, kajne, pravim 'sprostila', verzom pa pravimo 'vezana' oblika :)). Seveda pa je to pač moje mnenje.

Kerstin