Ruj zažganega neba
strmo pada za zahodne očake,
z močnega belega konja
namišljena kaskaderka spremljam
hipen prihod tenke ostre lune,
nočna pesem kar odlaša,
zataknjena pod vrhom glasilk,
drhtavo ugaša izprana železna svetloba,
skrita pod topimi ostrogami,
pogled mimobežne povedi
me trnasto nabode
in zmehča napol ustrojeno podkožje,
nepripravljena obsedim
na plutovinastem sedlu,
severnik plamti
namesto padlega ognja,
pripoveduje inserte
iz vedno dokončanih mrtvih zgodb,
jaz pa čakam privezana,
medtem ko pod belčevimi
nepodkovanimi kopiti
tone blatna pot sama v svoje odmike.

Mraz me dohiteva.
Mi slediš, moja senca?

Lidija Brezavšček - kočijaž