In tako smo pri koncu našega haiku popotovanja:

Sestavljalski pristopi in forme v sodobnem haikuju

Še nekaj o raznih sestavljalskih pristopih, ki jih moramo za lažje razumevanje vedno primerjati s haidžini modernega japonskega haikuja.

Rima: japonski haidžini so se izogibali rime, da bi haiku ne razvodenel v nekakšno plehko pesmico, to pa zato, ker se njihove zlogovne besede vselej končujejo s samoglasnikom. Slovenščina pa je jezik, ki kar sam 'vleče' v rimo, zato se rima tudi večkrat pojavlja v slovenskem haikuju in ga lahko tudi razvodeni; lahko pa mu da tudi močnejši naboj.

Primera:

Uboga žoga!
Od brc jo boli duša.
Duša ki puša. Boris A: Novak

sneg pije kri
prašič s steklenimi očmi
v nebo bolšči T. Mahkovic

Naslavljanje: najbrž ne obstaja nikakršna ovira za naslov pri haikuju, čeprav je to najbrž nepotrebno, če je haiku res 'pravi haiku'. Obstajajo pa seveda tudi takšni primeri.

Primer:

Pisanje

besedobrstje
skozi besedocvetje
v besedoplodje T. Mahkovic

Metafora: ali prispodoba je besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav. (Npr.: Vojaki stojijo v vrsti kot prekle fižola.) V modernem haikuju ni bila prisotna. Čeprav modernistični haiku rad uporablja metaforo pa ta vseeno ni tako potrebna, da bi jo na silo uvršačali vanj. Sploh pa v haikuju niso zaželene primerjalne besede kot so: kot, kakor, podobno itd.

Metafora je maska misli. Tudi te. (Kadszus)

Primer metafore v haikuju:

lulek kot polž
drsi ohlapno drhteče
v praznino noči Dani Bedrač

Metonimija: ali preimenovanje – nadomestitev običajno poimenovalne besede s kako drugo, ki pa je s poimenovanjem predmeta v objektivni, to je fizični časovni, prostorski, logični, vzročni zvezi, torej ne tako subjektivna primera kakor pri metafori. Po Quintilianu so poglavitne metonimične zveze tele:

1. pojavlja se delavec namesto dela (imam Jakopiča = sliko)
2. posledica namesto vzroka (črna smrt = kuga)
3. snov namesto izdelka (svinec = krogla)
4. lastnik namesto lastnine ipd. (sosed je pogorel)
5. kolektivni abstraktum namesto konkretnosti (mladost = mladina)
6. posoda, dežela, kraj, čas, embalaža namesto vsebine prebivalcev ipd. (vse 20. stol. je bilo navdušeno)
7. čutna podoba za abstrakten pomen (tudi simbol: oljčna vejica = mir)

Metonimija je bila vseskozi prisotna v haikuju in naj bo še naprej.

Primer:

Jesen šumi.
Pojemajoč dan
objema drevo. Andrej Steničnik

Fonetičnost: je pri haikuju (vsaj meni se tako zdi) nadvse pomembna, saj ima lepo zveneč haiku prav posebno moč. In tudi: haiku je, čeprav miniaturna, vendarle pesem (čeravno noče v celoti biti). Pesem pa mora zveneti.

Dvakratno branje haikujev: da se haiku bere dvakrat ni nikakršnega pravila, je pa resnica ta; ko bereš (tu mislim glasno branje) haiku drugič, se ti ne pusti prebrati enako kot prvič

Simbolika: brez simbolov enostavno ne gre – hoteli mi to ali ne. Že sama beseda kigo je lahko simbol; simbol pa je tudi lahko celoten haiku.

Primer:

Z glasom kamna
korenine oblaka
drse v podzemlje. Slavica Šavli

Celoten haiku je nabit s simboli:
– z glasom kamna = bobnenje = grmenje = grom = gibanje = pomlad
– korenine oblaka = dež = rojevanje = rast = pomlad
– drse = nežno gibanje = rast = pomlad
– v podzemlje = zemlja = mati = izvor življenja = pomlad

Celoten haiku je večnost strnjena v en sam trenutek. Zen v popolnosti.

Dvoumnost: dvoumnosti v haikuju bi se bilo potrebno izogibati; oziroma; ni mogoča, če ga resnično napišemo iz meditativnega stanja. Vseeno pa je včasih prisotna in lahko prav zanimiva.

Primer:

mečkajoč boža
mladenka pod pergolo
muco med nogami T. Mahkovic

Aforizem: tudi če je v posodi haikuja je še vedno samo aforizem.

Primer:

iščem ljubezni
kot slepa kura zrnje;
kar kavsa, kavsa T. Mahkovic

Tukaj moram povedati tole: v nekem zborniku sem namreč zasledil naslov Aforiku, kar naj bi bil aforizem v obliki hajkuja, torej… Da. Tudi aforiku je oblika sodobnega haikuja.

Rek: mnogokrat se lep in moder stavek zapiše v haiku. Vendar pazite, da ni le nekakšno napotilo, rek, reklo ali pregovor; morda celo definicija nečesa. Čeprav; vse to je tudi modernistični haiku, kajti če je večna le sprememba – naj se tudi haiku spreminja!

Primeri:

Ekstaza –
zvok, ki ruši
spokoj v duši Katarina Galič

sem hud pijanec
neodgovoren boem
v tem sem popoln Dani Bedrač

Skrivnosti ognja
so se približali le
tisti sežgani. Josip Osti

Zastavice želja
plapolajo v vetru
prazne obljube Barbara Jelen

strgane hlače
siromakov sramota
bogatih moda T. Mahkovic

zaključek

Še misel o tem kako napisati haiku:

Izreči, brez da bi razlagal;
napisati, brez da bi opisal. T. Mahkovic

Najbrž ne znam povsem razumljivo povedati kaj haiku je, bom pa s haiku parodijo povedal, kaj haiku ni.

Napisal sem namreč sklop 10-ih trivrstičnic z zlogovno sestavo 5 – 7 – 5 povezanih v celoto. Vse so navidez haikuji pa vendar, sami boste videli; to niso.
Vprašajmo se zakaj …

Vsak stavek je haiku

(sklop v kuharski recept povezanih haikujev)

1. Če si želite
KOŠTRUNJIH ZAREBRNIC
imam tu recept:

2. V kuhinji si
štedilnik zakurimo;
pripravimo pult.

3. Priprava jedi
terja le uro in pa
te sestavine:

4. – dva kilograma
koštrunjih zarebrnic,
sol in dve jajci

5. – petnajst dek drobtin,
trideset dekagramov
prašičje masti

6. Iz zarebrnic
izločimo kosti in
jih potolčemo;

7. osolimo jih
in povaljamo v jajcih
ter v drobtinah.

8. Ko to storimo
jih previdno ocvremo
v vroči maščobi.

9. Serviramo jih
po juhi. S krompirjem in
zeljno solato.

10. Iskreno želim
vam vsem jedcem: »Dober tek!«
maestro Haidžin.
T. Mahkovic


Za zaključek pa samo še tale misel, ki jo je izrekel moj dolgoletni prijatelj in ljubitelj haiku poezije Ivan Peklar – Jani:


Kot ni vsak tujek v školjki biser, tako ni vsak stavek v zlogovni strukturi 5 – 7 – 5 haiku.