Hvala za kompliment
in vračam,
tud jaz nisem prebral tvoje :-D

čeprav ne dvomim, da tudi ti nisi daleč proč (od nagrade).
Sem bral v Literaturi kritiko... al v Sodobnosti, sej ne vem. Zelo pohvalno.
Samo si zdaj v zosu, ker - kakor te stvari gredo pri nas - je Litera le v MB in je fasala tako kresnika (lani), kot fabulo, pol pa itak veš... da majo izpolnjen bonus za par let...

ajD

P.

Ja, najbrž je res - kar se forme tiče.
Sam sem se tega najbolj zavedal pri pljunkih, ki sem jih objavil v Locutio.

Hvala za priznanje - tudi ti odlično paradiraš, čeprav brez uniforme :)

Glede nagrade ... pa saj pišem samo zato, da jo dobim - kot tudi ti :D:D:D:D

Lp

O formi (no, predvsem o rimi) sem se razpisala tukaj:
http://www.pesem.si/article.php?blog_id=12545

Forma ni uni in niti Uni. Samo forma pač. Oblika.

'Trend' v poeziji pa je res morda rahlo uniformiran (predvsem pa ozkogleden). V svojem (prostem :)) lovu na čarovnice.

Da bi kdo tako pisal 'formne' (ali sploh kakršne koli, razen po naročilu, in še takrat ne nujno) pesmi, kot je opisano v uvodnem postu te teme, si ne morem predstavljati. Razumem, da je opis namerno pretiran, a v svojem bistvu je vendarle absolutno krivičen do vseh avtorjev, ki pesnijo (tudi) v 'klasičnih' oblikah (vsaj z rimo in ritmom, če že sonete, gazele ipd. puščaj(m)o ob strani).

Želela bi, da bi se oglasil še kateri od 'uniformiranih' avtorjev in povedal, kako takšna pesem nastaja izpod njegovih prstov. Sama pač vem in lahko povem samo zase. Prosim, nehajmo s to spontanostjo. Za nekoga je spontanost poljubiti partnerja v javnosti. Za drugega odplesati striptiz 'do nacga' pred popolnimi tujci. Da v formi ni spontanosti, je neutemeljeno posploševanje. (Ali pa sem res edina izjema? Ne verjamem!) Še nikoli nisem sedla k pisanju pesmi z namenom: Zdaj bom pa napisala sonet/pesem v prostem verzu/pesem v laškem enajstercu/pesem z verižno, zaporedno itd. rimo ali kaj podobno neslanega. Še nikoli (razen pri pisanju po naročilu, kar je bilo komaj kdaj) nisem sedla k pisanju pesmi, ne da bi me pred tem pesem poklicala; zadnje čase jo velikokrat celo puščam, da me kliče kar lep čas. In ko se 'ji javim', jo zaslišim. Kakšno? Tega ne vem do trenutka, ko je zapisan prvi verz, včasih pa celo do konca tretjega, četrtega verza. Bo 'klasična', bo neka 'moja mešanica', bo prosti verz? Ne vem. Včasih pridejo začetni verzi, ne da bi sploh vedela, kaj bo nastalo, kaj bo sporočilo te pesmi, vsebina, bistvo. Drugič je v ozadju bolj ali manj jasno zavedanje, kaj je pesem navdihnilo oz. kaj želim vanjo vnesti. KAKO - s formo ali brez - pove pesem sama, ko se piše skozme. Redko se zgodi, da se nekje prelomi - pade iz čiste 'klasike' v prosti verz. Takrat je potrebna 'obdelava', večinoma v popolni prosti verz, kar je včasih hudimano težko (in z mojega stališča čisto nespontano).

Pri pesmi GOLOGLAVI OREL (straniščna) , ki ima večinoma stalen ritem in rimo, torej formo, sta npr. v moji glavi zazvenela prva dva verza: "Stoj, prijatelj, kam? - sem ga na cesti zaustavil". Brž sem sedla in ju zapisala, ne da bi vedela, kam me bo pesem pripeljala, le to, da bo verjetno bolj 'straniščna'. Pisala sem, rime so letele same od sebe, ritem pa je vsaj zame pri 'klasičnih' pesmih nekaj 'avtomatskega', s čimer hočem reči, da nikoli ne štejem zlogov niti ne pazim na poudarjene in nepoudarjene zloge - to se (mi) 'sliši'. Pesem me je pripeljala do zanimivega preobrata in nepričakovanega zaključka (kot so komentirali tudi nekateri pesem.sijevci) sama od sebe. Nisem vedela, kako jo bom zavila, kako končala, v čem bo glavni 'keč', dokler nisem bila že tam, v tistem verzu, v tistem pomenu. In tako je pri večini mojih pesmi. Temu jaz pravim spontanost. Kakšna oblika se pri tem sooblikuje, je pravzaprav že postranska stvar.

Najhuje je, če se mi porodi najprej zaključek pesmi (spet ne glede na to, ali pride k meni v ritmu in rimi ali kot čisto prosti verz), ker moram potem celotno pesem prilagajati (smiselno, vsebinsko) temu. To se mi sicer redko zgodi in take pesmi pogosto ostanejo samo osnutki, včasih pa se tista poanta, zaključek, spremeni v brahek.

Nekomu bolj leži prosti verz, drugemu pač 'klasika' - ali komu tudi oboje. Pesem je lahko zlajnana, klišejska, neprepričljiva tako v klasični obliki kot v prostem verzu - slednji ni nobeno zagotovilo kvalitete pesmi, kot tudi forma, pa če je še tako dovršena, ne pomeni kvalitete, če zaduši ali celo izniči vsebino.

Bodimo sinergični. Tukaj in nasploh v književnosti cenim avtorje, ki so kraljevali v 'formi', kot tudi tiste, ki 'razturajo' prosti verz. In z izrazoma 'kraljevanje' in 'razturati' ne mislim, da so eno ali drugo varianto pripeljali do popolnosti, temveč to, kaj so v eno ali drugo varianto nalili.

Kerstin

Seveda nisi mogela odpret yoyoba, napačno sem pripela, evo tele vaje :))) Sonetne klamfe ( vaja fonetični "sonet +") avtor kočijaž
BREZ SMISLA ( vaja za rime, spet) .pri tej so težave z linkom, ampak je na mojem seznamu :))
LP,L

Živijo Kerstin!

Zelo lepo si opisala v četrtem odstavku, (od tam dalje, ko pozivaš, da prenehamo s "spontanostjo"), točno to, kar jaz razumem pod besedo spontanost pri pesnjenju.
Podpišem. Nemudoma.
In se popolnoma strinjam s tabo.
;-)

lp
P.

Ne uporabljam klasičnih oblik (razen haikuja in tanke); pravzaprav mi na splošno celo bolj leži pisati prozo, bi pa tu rada povedala par besed.
Čeprav so konstruktivne debate lahko zelo plodne in lahko odpirajo povsem nove poti, menim, da se izgubiš, če težišče prestaviš na - kaj je boljše - to, ali ono. Težišče naj ima vsak v sebi in v tem, kar želi povedati. Itak smo si različni in ima vsak svoje zgodbe na neki svoji točki osebnega in ustvarjalnega razvoja. Malo nasilno se mi zdi delati neke uravnilovke glede na obliko izraza.
Moram reči, da v dobro napisanih verzih uživam. Podobno kot v glasbi (na podoben način je sicer možno uživati tudi v prostem verzu). Ko berem pesem, poskušam začutiti, zaslišati, doumeti, kaj želi izraziti avtor. Različni smo si, ampak sama se še nikoli nisem zalotila, da bi pri sebi rekla: tale bi bila pa boljša v prostem verzu, ali pa: zakaj ni tale v rimah?... Tako je pač pri meni. No, malo sem izpostavila uživanje v tekstu. Ne gre vedno samo za to, seveda. Sporočila so takšna in drugačna. Občudujem sposobnost kovanja verzov, celo pri začetnikih me ne zmoti v tolikšni meri, da bi si rekla: kaj se matra s temi verzi, naj raje piše prosto.
Mi je pa zanimivo vprašanje, kaj je prava poezija. Kdo in kdaj lahko reče, da je nekaj pa prava poezija? In - ali si potem, ko napišeš nekaj, kar je prava poezija, za vedno pesnik?
Kaj je to : biti pesnik?

To ni nič. Beseda.
Kaj je pesnik, ja?
... pesnik, Pesnik?
Vsi vsak dan nekaj govorimo, se na svoje načine izražamo ...
Ampak jaz se ne bi omejevala na to.
Jaz, pesnica?
Ne, samo kaj napišem, kdaj pa kdaj.


Bi pa še nekaj dodala. Naš portal ni prostor, kjer bi imeli pravico objavljati samo tisti, ki so dosegli nek nivo pisanja, izražanja, ampak so dobrodošli vsi, ki bi radi svojemu izrazu kaj dodali, ki se čutijo nesigurne, vsi tisti, ki bi se hoteli kaj naučiti, tudi vsi, ki bi hoteli deliti svoje znanje z drugimi. Ni osnovni cilj povzdigovati super pesnike, pač pa s podčrtankami nakazovati pravo smer za učeče se.

Pesnik ..., hja, če kdo verjame, da to je, potem je.
:))

lidija

Pesnik/pesnica si, ali pa nisi.
Nisi bolj, ali manj, najboljši ali najslabši. Vse to nima smisla.
Preprosto si, ali pa nisi.

Pesnik/pesnica postaneš tako, da (si) rečeš:
"Sem pesnik,", ali "Sem pesnica."
Tudi če potem ne napišeš nobene pesmi.
Niti ni treba, da rečeš to. Dovolj je, da si misliš, da si pesnica ali pesnik.

Samo:
ni pa nujno, da je vse, kar napišeš tudi pesem.
Pesem nastane tako,
da pesnik ali pesnica določi, da je tisto, kar je napisal, pesem.
Mogoče niti ni treba da reče: "To je pesem."
Dovolj je, da misli, da je tisto, kar je napisal, pesem.
Tudi če ni napisal na papir ali v računalnik, ali kamor že...

Tako nastane pesem.

Lepo je, ko človek postane pesnica ali pesnik.

Uniforma je samo oblačilo, ki pove, kam človek spada. Pod oblačili je vsak gol :-)

Zato v pesmih iščem tisto goloto, ki jo mora pesnik pokazati, da postane pesnik.

Lp,
Zalka

Bi pa še nekaj dodala. Naš portal ni prostor, kjer bi imeli pravico objavljati samo tisti, ki so dosegli nek nivo pisanja, izražanja, ampak so dobrodošli vsi, ki bi radi svojemu izrazu kaj dodali, ki se čutijo nesigurne, vsi tisti, ki bi se hoteli kaj naučiti, tudi vsi, ki bi hoteli deliti svoje znanje z drugimi. Ni osnovni cilj povzdigovati super pesnike, pač pa s podčrtankami nakazovati pravo smer za učeče se.
Lidija, super!
Tole bi bilo lahko napisano na uvodni strani pesem.si :)

pa dobro jutro :D

Saj najbrž ni treba tega poudarjati, a naj vseeno rečem še sledeče:

moje, sicer kampanjsko, (in takrat pogosto pregosto) razpredanje na tem forumu in sploh prisotnost na pesem.si, ni nič drugega, kot moje iskanje izgubljenega priklopa v poetični svet, ki sem ga skoraj zavestno "izgubil" malo pred prelomom tisočletij.
Zato sem Lidijino misel, o sodelovanju "samo tistih z nekim nivojem", razumel, kot da malo leti name...
(oh, kako samovšečno, a ne...;))
zato naj poudarim, da me prisotnost in praktično druženje s podobno mislečimi na tem portalu, zelo motivira k raziskovanju in "obnavljanju" poezije, ki sem jo v zadnjem desetletju precej zanemarjal.

Se zato zahvaljujem vsem, ki me trpite in se vam ljubi debatirati z mano.
Tudi v teh primerih, ko s polno zavestjo provociram, vendar ne s slabim namenom, pač pa v glavnem zaradi lastnega treninga zamikanja zornih kotov (poeta), ki se mora premikati, saj so "problemi" običajno precej statični...
heh... upam, da tudi sam razumem, kar sem napisal.

Mejte lepo nedeljo!

Kdo je že rekel ; " A se zajebavamo" :))

Perorez, vsaka debata s tabo je konstrukivna zame :))
Kresnička, ne "zajebavamo" se.
Učimo se.
;)

Lp, lidija

Perorez,

meni se zdi, da je fajn, da načenjaš nove in nove teme. Včasih skozi forum, dostikrat pa tudi skozi svojo pesem, ki provocira.
Oboje nam odpira obzorja do pesnenja in umetnosti na sploh. To nikakor ne škodi, dostikrat pa pomaga, da se posameznik zave, kaj je po njegovem okusu in kaj je še vedno poezija (tudi dobra), a mu ni všeč. To je najtežje ozavestiti, se mi zdi. Širina duha pa potem sprejme ali pa ne sprejme, da se različni pesniki izražamo na različne načine.

Zato se mi zdi fajn tudi naslov te teme - Forma je uniforma, ker je nekakšno laično pojmovanje poezije le forma, vse ostalo pa je za laika lahko čisti blef.

Razmišljanje na to temo in na tisoče podobnih tem je, kar se mene tiče, vedno dobrodošlo in dosti bolj koristno, kot vzdihi, kako je pa to lepo.

Lp,
Zalka

Recimo, da si malček lastim luščenje brahkov (he, he...) v tejle temi, zato bom kot sok tvojega zapisa Zalka, izluščil misel, ki si jo velja zapomniti:

"Le forma, je laičnopojmovanje poezije." kar razumem, da laiki/NEpesniki prepoznajo poezijo edino tako, da vidijo formo.


Naprej: kdor poezije ne prepozna, če ni zapeta v prepoznavno pesniško formo, ni pravi bralec poezije, je torej tudi laik, da ne rečem - lalek.

Iz tega sledi. Če nočeš (p)ostati lalek, moraš razumeti poezijo.
V uniformi, ali nago! ;-))
(A ni fajn izpeljava za nas, ki nismo laiki/laleki.)

U, Perorez, res režeš. :-)


Lp,
Z.

Perorez - podpišem!

Absolutno se strinjam.

:)

Lidija

intermezzo:

film, ki je zdajle na pop TV Škandalozno pero, super film, ki je vreden ogleda, kaj vse človek naredi da lahko piše ... Res je, da z odprto temo nima neposredne zveze, a vendar, še dobro, da niso časi ko je ustvarjal markiz de Sade.

lp, ajda

strinjam se z Zalko, sicer pa je samo eno od tega para (forma in vsebina) skoraj vedno bolj kot ne šit :-) Meni absolutno ponavadi (hehe) bolj zaresonirajo rimane pesmi, ritmične, kaj pa vem. Ampak tudi neritmične so včasih tako preklemansko dobre, da nima veze. Tako kot pri črncih in belcih zagovarjam tudi pri prostem verzu in ustaljenih oblikah KAKOVOST. Vseeno mi je, kako do tja kdo pride. Kaj pa je pesnik in kaj je pesem, se pa bolj čuti kakor vidi. Mogoče tisto, ob čemer se prebudiš, kar te zaščemi v trebuščku. Pa tut če so navodila za uporabo fena :-D