Forum
- Datum objave:
25. 04. 2009 ob 17:34 - Spremljaj
- Število komentarjev: 44
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 3642 krat
TRUBADURILI SMO NA TRUBARJEVINI
Velika mesta vozijo mene.
Me zvozijo.
Zrem skozi semaforje in nato
Še dlje – v megleno, tujo,
A mehkobno pokrajino.
V čelu nakovalo, v sencah kladivo.
Zadnja modra tabletka v steklenički
Se strklja nekam v gube menjalnika.
Najdeš jo, sopotnica,
In pogoltnem jo, medtem ko avto
Pije kilometre skozi megličaste hribe.
Tako potujem. Z zamudo. To mi je v krvi.
Z vozli v želodcu in s polnim mehurjem.
Moja večna potovalka.
Toda ko vstopim v temačno sobo,
Sobo preteklosti, sobo b e s e d e,
Izgine vse. Oko in um in srce se spočijejo
Ob znanih obrazih, ob znanih glasovih,
V dotiku, objemu, občutku.
Ko vstanem in se zazrem v poltemo,
Vidim obraze, znane, neznane,
Vidim lučke, ki sestavljajo
Čudovito pesniško Rimsko cesto,
Po kateri potujemo mi,
Ljubimci, ljubitelji besede,
Besedi ljubi.
Čutim energijo, čutim valovanje,
Povezanost in čarobno potovanje.
Danes, Trubar, je tvoja hiša
Meka pesnikov s pesem.si-ja,
S pesmi sija.
Tu ste.
Tisti, ki se že poznamo. In novi,
Tisti, katerih duše mi znane
So včeraj dobile tudi obraze.
Tu je žareč pogled, iskren objem,
In –
Kako sem lahko kdaj verjela,
Da sem v stranskem rečnem rokavu poezije
Sama?
Premalo časa je bilo za vse, kar smo želeli povedati. Vendar smo vse misli in občutke zlili v dotike. Žal mi je, da sem zgrešila Silvy pa Lkjtro, morda še koga. Toliko vsega hkrati je bilo, pravo mravljišče doživetij. Še zdaj miglja v meni. In bo. Še nekaj časa. Vse skupaj je bilo ena sama p e s e m. Pesem, ki smo jo pisali – in jo še bomo – mi vsi.
http://sl.netlog.com/Tristanina/blog/blogid=307588#blog
Kerstin
P. s. Zelo mi je žal, da letos nismo posneli gasilske fotke! :(
Kakšen prenos misli. Ravno razmišljam o tem, kako hitro je tekel čas med pogovori. Nisva se uspeli spoznati. Zelo mi je žal. Lahko bi jaz prišla do tebe. Toda, čas in zanimivi, prezanimivi ljudje so mi premaknili kazalce
na uri. Vendar nikoli ni prepozno. Toliko pozitivne energije na kupu še nisem doživela. Kot ena velika družina.
Silvy
lp, ajda
Morda pa bi kdaj na prostem imeli, recimo proti Ljubljanskem gradu in drugih hribih, tam blizu Rožnika, pa bi ujeli še regratove cvetove za ozadje. Toliko fotoaparatov, pa kaj ko ni časa za slikanje...to pa je tudi dober psihogram...
hope
se bomo pa drugo leto spoznali! :)
mudilo se nam je tudi domov, ker je dans eden delovnih dni.
oče je šel drva cepit...
jst pa mami pomagam doma, ker bo jutri eno veliko kosilo, ker je mel oče rojstni dan ta teden...
še enkrat, lepo je bilo!
uživala sem! :)
lp
hehehehe :D
kažem jezik :P
gs
gs
gs
pod oknom pa igrajo včasih harmoniko za podoknico...
A mislim, da nekaj skupnega pa je le v tem...(vsaj namen...čeprav so zvoki čisto drugačni...)
lp,hope
"žalostno vesela." Pa bi jo zapeli moško-ženski glasovi s podmladkom.
Pa smo še malo poklepetali in se potem še enkrat poslovili ...
Spanec je prišel z lahkoto, zjutraj me je prebudilo sonce in polna glava svežih vtisov. Celo dopoldne sem podoživljal vse pogovore z vami, vse objeme, ki smo si jih izmenjali, vse izraze naklonjenosti.
Spomil sem se tudi nekaterih obrazov, ki sem jih le na hitro ošvrknil s pogledom, pa se jim nisem utegnil posvetiti. En večer je premalo zato mislim, da bo potrebno razmisliti o pesniškem pikniku.
Še enkrat vse najlepše pozdravljam in se vam zahvaljujem za ves žar in energijo, ki ste jo prinesli s seboj na Rašico!
Z Ano se v imenu celotne ekipe organizatorjev zahvaljujeva za vse pohvale glede organizacije. Sam pa sem prepričan, da je bil uspeh večera zagotovljen s strani udeležencev.
Kerstin, ki je najbolj pridna, mi je že poslala fotografije. Objavljene so tukaj (klikni).
Kerstin
Lp, hope
Komentiranje je zaprto!