Ne maram voziti po velikih mestih.
Velika mesta vozijo mene.
Me zvozijo.
Zrem skozi semaforje in nato
Še dlje – v megleno, tujo,
A mehkobno pokrajino.
V čelu nakovalo, v sencah kladivo.
Zadnja modra tabletka v steklenički
Se strklja nekam v gube menjalnika.
Najdeš jo, sopotnica,
In pogoltnem jo, medtem ko avto
Pije kilometre skozi megličaste hribe.
Tako potujem. Z zamudo. To mi je v krvi.
Z vozli v želodcu in s polnim mehurjem.
Moja večna potovalka.
Toda ko vstopim v temačno sobo,
Sobo preteklosti, sobo b e s e d e,
Izgine vse. Oko in um in srce se spočijejo
Ob znanih obrazih, ob znanih glasovih,
V dotiku, objemu, občutku.
Ko vstanem in se zazrem v poltemo,
Vidim obraze, znane, neznane,
Vidim lučke, ki sestavljajo
Čudovito pesniško Rimsko cesto,
Po kateri potujemo mi,
Ljubimci, ljubitelji besede,
Besedi ljubi.
Čutim energijo, čutim valovanje,
Povezanost in čarobno potovanje.
Danes, Trubar, je tvoja hiša
Meka pesnikov s pesem.si-ja,
S pesmi sija.
Tu ste.
Tisti, ki se že poznamo. In novi,
Tisti, katerih duše mi znane
So včeraj dobile tudi obraze.
Tu je žareč pogled, iskren objem,
In –
Kako sem lahko kdaj verjela,
Da sem v stranskem rečnem rokavu poezije
Sama?
Premalo časa je bilo za vse, kar smo želeli povedati. Vendar smo
vse misli in občutke zlili v dotike. Žal mi je, da sem zgrešila
Silvy pa Lkjtro, morda še koga. Toliko vsega hkrati je bilo, pravo
mravljišče doživetij. Še zdaj miglja v meni. In bo. Še nekaj časa.
Vse skupaj je bilo ena sama p e s e m. Pesem, ki smo jo pisali – in
jo še bomo – mi vsi.
http://sl.netlog.com/Tristanina/blog/blogid=307588#blog
Kerstin
P. s. Zelo mi je žal, da letos nismo posneli gasilske fotke! :(