Kar šokiralo me je, najbrž je pesem zadela poanto. Pa je to res
tvoja različica prihodnosti - zlovešča slutnja ali kaj, kar se
dejansko že dogaja? Zanima me, kaj te je napeljalo k tolikšnemu ...
saj ne vem, če bi sploh rekla pesimizmu, prej brutalnemu brezupu.
Pesem mi je sicer zelo všeč, ne vem pa, če bi jo zmogla nositi v
duši.
pravzaprav sem po ponovnem branju pesem videla nekoliko drugače ... tisti pogled, ki zre skozi okno, pravzaprav ve, da je človek vseeno nekoč tudi ljubil ... mogoče ne tako brezupno ...
Zapis, (zdaj ali je tvoje doživetje, ali po pripovedi koga ali fikcija) , kaže na položaj, ko se človek nenadoma znajde nemočen. Odvisno od stanja in razvoja osebe je, kako ga takšen dogodek zadane. Izkušnja vredna spoštovanja in premisleka, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, očitno je LJUBEZEN tisto netivo, esenca, brez katere ne moremo shajati. Zelo dokumentarno, od uredništva PODČRTANO, kot vzpodbuda v težki situaciji.
In ta težka situacija je samo preprosto dejstvo, ki nas lahko doleti. Vsakega, vsak dan. In kar šteje, je tedaj spomin na tisti nekoč. Ali pa pogled priče, ki gleda to rastlino na postelji in se zaveda, da IMA samo sedanjost, samo ta trenutek ...
Mogoče pripoved niti ni črna. Preprosto realna je,
Tale pesem je bila napisana že davnega leta 1998. Motivika in tematika je vzeta iz lastnega življenja, saj sem kot najstnik (18 let) bil soočen z občutkom nemoči ob smrtnosti. Delal sem namreč v domu starejših občanov, kjer podobni motivi niso nekaj nenavadnega. Ljubezen je tako odrešitev kot prekletstvo. Ali bi bilo bolje, da bi nehal čakati (in s tem nehal živeti)?
Je pa potrebovala tale pesem (kot marsikatera druga) malo medenja na papirju.
Se mi je zdelo. Toda še vedno te pesti,(ali pa je le igrarija besed, spogledovanje z možnim) to je videti v tvoji drugi pesmi, ko strmiš v prazen kozarec, kjer ti tisto kar je bilo v njem povzroča privid, lepe, elegantne smrti. Neločevanje. Kako je lahko Ljubezen prekletstvo in odrešitev hkrati ?
tvoja pesem me je pretresla do konca, spravila v pravi jok, kajti opisal si - mojega očeta (je v zadnji, a ne še čisto končni fazi alzheimerjeve bolezni). Vidi se, da imaš neposredno izkušnjo s tovrstnim peklom na zemlji (kot si tudi zapisal), dobro si ubesedil eno najhujših degradacij človeka.
Svit, ljubezen v prihodnosti je prekletstvo, ker se človek oklepa nečesa, kar mu le podaljšuje čakanje in trpljenje na tem svetu. Odrešitev kajpak, ker se z mislijo za trenutek oddalji od realnosti in stopi v svet svetlejše preteklosti.
Kerstin, tvoja pesem me je razorožila. Kračina verza, navidezna nametanost motivov, metaforika v požiranju krhljev uma. Težka težka pesem, a vsak, ki je videl in doživel kaj podobnega točno ve, o čem govori vsak motiv. Up na koncu pa mi je postavil pokonci vse dlake na telesu. Res neverjetna pesem.
Žal mi je, da moraš iti skozi težko preiskušnjo te bolezni, zares je težka.
Kerstin, zjokala sem se ko nora ob tistem Saj mogoče ... Brez tega mogoče ne znam, naj bo laž ali res mogoče. Ta mogoče me je spomnil na vse, kar se mi v življenju zdi vredno spomina. In ta mogoče poganja vesolje.
Od srca hvala za vajin empatični odziv, Luka in yoyoba. Res je, upanje umre zadnje, pravijo, in poganja svet oz. človeštvo (verjetno že ne bi več obstajali, če ne bi bilo upanja). V neverjetnih, na videz popolnoma brezizhodnih situacijah si človek še reče: "Mogoče pa le ...", in čeprav je možnost ena proti trilijon, vsaj JE. Hudo pa je to, ko razum zares ve, da možnosti ni več, a nekje v človeku je še nek 'varnostni mehanizem', ki vzdržuje skoraj nevidno luč norega upa, zaradi katerega lahko zblazniš. In v tem je paradoks tega 'varnostnega' mehanizma.