Nemirno vstaja, seda,
Seda, vstaja, hodi,
Trpkega pogleda
Po hodnikih blodi,
Zvezan leže, v prazno
Tisočkrat natakne,
Tisočkrat preveže,
Trga napol blazno,
Žlici se odmakne,
Za nevidnim seže,
Vstaja, hodi, seda ...
V večnost neutešeno
In brezciljno bega,
Z jezo neizrečeno
Se z neslišnim krega,
Išče brez prestanka …
Vražja odposlanka
Pa medtem požira
Zadnje krhlje uma,
Ki molče umira …
Nimam več poguma,
Da bi rekla: Oče ...!
Ob tem mi lastna pamet
Poblazneti hoče;
Le objem čez rame
Tihceno zajoče,
Nori up pa vame
Laže: Saj mogoče …

Aleksandra Kocmut - Kerstin